Razsvetljenske interpretacije narave
Radio Študent,
18. januar 2014
― Žal nam manjka širok nabor perspektiv; sveta ne moremo gledati kot Nietzschejeve muhe, kot Uexkullovi klopi ali kot Foucaultovi marsovci. Četudi se trudimo stopiti iz svoje kože, ne moremo videti drugače kot z naše lastne perspektivične točke, recimo nekoliko posplošeno, s perspektivične točke sodobnega človeka. In iz te točke se nam interpretacije narave, ki so jih ponudili učenjaki iz časa razsvetljenstva, torej iz sredine 18. stoletja, ne zdijo prav nič razsvetljene. Prav nasprotno, kar najprej pade v oči, je prej občasna navidezna neumnost, okultnost in fantastičnost: materija morda misli, minerali organsko rastejo kot drevesa, kadar moko namočimo v vodo lahko zrastejo čudovite majhne jeguljice. Ugotovitve, kakor tudi sami problemi, ki zaposlujejo te mislece, se deloma zdijo iz nekega drugega, na glavo obrnjenega sveta znanstvene fantastike, kjer so znanstveniki obenem še vedno tudi nekakšni eksperimentalni čarodeji in kemični modreci. Čeprav so bile v času razsvetljenstva alkim