Poiesis, 9. november 2015 ― Najraje pišem z rabljenimi pisali, ki jih najdem na ulici, ali s promocijskimi kuliji, ki jih dobim od električarjev, na bencinskih črpalkah ali v banki. Ne le zato, ker so poceni (zastonj), predstavljam si, da bo takšno orodje moje pisanje zlilo z industrijo, z znojem veščih delavcev, s pisarnami javne uprave in s skrivnostjo vsega bivanja.   Nekoč sem pisal pikolovske pesmi z nalivnikom – čisto poezijo o skoraj ničemer, a zdaj raje serjem solze in smrkelj na papir.   Poezija ni za mehkužneže! Pesem mora biti vsaj toliko iskrena kot indeks Dow Jones – zmes resničnosti in čistega blefa. Pa ne da je kdo postal preveč občutljiv za to? Komajda.   Zato budno spremljam trg obveznic in pomembne dokumente. Borza pripada resničnosti – tako kot poezija. In prav zato se veselim kemičnega svinčnika iz banke, ki sem ga našel neke temne noči pred zaprtim kioskom. Čisto rahlo zaudarja po pasji scalnici in fantastično piše.   V sodelovanju z avtorjem iz angleščine prevedel Peter Semolič