Biblio terminologija, 20. julij 2016 ― © Petrov Plac Poletje je čas, ko številni knjigoljubi in knjigoljubci, knjigožeri, knjižni molji in knjigobrbci ter ostala knjigožerska golazen, imenovana tudi homo legens (neznansko učene in skoraj strašljive tujke za poimenovanje pripadnikov te nevarne podvrste homo sapiensa bom pustil za kdaj drugič, na primer po počitnicah . . . ), zapustimo dolgočasne pisarne, temačne delovne sobe in zatohle knjižnice, množično privremo na plano in privlečemo s seboj naročaj ali dva knjig, teh trpežnih in zvestih življenjskih prijateljic in učiteljic. Globoko zadihamo in se po dolgem času ponovno začudimo, kako lepa je vendar (še vedno) narava, hlastaje z branjem tešimo v sebi čez leto zatirani delirij abstinenčne krize, knjige pa izpostavimo zraku in soncu, včasih pljusku jadranske vode, kavice ali piva, mogoče še mleka za sončenje. Vse to hvaležno prenesejo, sploh pa, če so iz knjižnice. Domače tega ne marajo . . . Knjig seveda nikoli ni dovolj oz. jih ravno v najbolj kritičnem trenutku zmanjka, noben nakupovalni cekar ne zmore pritovoriti iz knjižnice toliko knjig, kot jih lahko knjižni molj med počitnicami pogloda. Zasilni izhod se kaže v elektronskih bralnikih in tablicah, celo večjih bistrih telefonih, dokler seveda zdrži baterija. Nekateri navdušenci tovorijo na takem gadgetu kar za celo knjižnico nabranih knjig, z malo spretnosti pa se da med tem, ko na terasi čakaš novo hladno pivo, na Biblosu prek svoje knjižnice izposoditi ali pri Amazonu kupiti še kaj novega iz njihovega nabora. Dokler zmore kreditna kartica. Elektronske knjige imajo seveda svoje neizpodbitne prednosti, ki pa prepričanemu knjigoljubu ne odtehtajo pristnega stika in občutka intimne povezanosti s tiskano knjig. Na tem mestu se bom vzdržal vsakršne primerjave in/ali sodbe o branju tiskanih in elektronskih knjig. Za kaj takega je v mraku poletnega večera počutje na terasi preveč prijetno. Tovorjenje knjig za seboj v poletni vročini in s potnimi rokami ni prav prijetno, knjižnice imajo poseb