Biblio terminologija, 10. november 2016 ― Nekoč je bil gibki disk. Pa ta še ni največji! Jezik se nenehno spreminja in besedni zaklad, ki ga uporabljamo danes, bo mogoče čez sto let ali nekaj več že zatonil v pozabo. Ob tem seveda nenehno nastajajo nove besede in besedne zveze, mnoge med njimi prihajajo v slovenščino iz drugih jezikov, najpogosteje seveda iz angleščine. Pridejo, se razširijo in udomačijo, dokler ne postanejo enakopraven del skupnega splošnega ali strokovnega jezika. Vse to se dogaja tiho, pravzaprav samo od sebe in pogosto (skoraj) neopazno. Slovarji se praviloma posvečajo obravnavi in dokumentiranju sodobnega jezika, vendar nam že površno listanje po katerem od teh (v ta namen so tiskani slovarji v veliki prednosti pred elektronskimi) postreže z besedami, ki nas spominjajo na preteklost, morebiti celo na otroštvo, v strokovnih slovarjih pa na študentska leta ali začetke strokovnega dela. To so besede, ki postajajo preteklost in se v sedanjosti le še izjemoma uporabljajo, najpogosteje jih zasledimo le še ob prebiranju starejših besedil ali ob kofetkanju in modrovanju blondink in hokejistov (sivolasih gospa in priletnih gospodov s palico). Le kdo še danes zavrti telefon ali posluša kasete? Kdaj ste zadnjič videli mladenko z natupirano frizuro ali babico s trajno? Še veste, kaj so grafoskop, episkop in diaprojektor, pa nalivnik (bognedaj penkalo), črnilnik in indigio papir? Kdo od mladih še ve, kakšen je računalnik z disketnikom in zakaj rečemo, da je treba dvakrat na leto premakniti urne kazalce? Mnoge besede in besedne zveze tonejo v pozabo in se jih tu in tam spomnimo samo še z nostalgijo, nekaterih več ne razumemo, zato pravega razloga za obstoj v sodobnem jeziku več nimajo. Marsikatere med njimi bomo pogrešali, seveda le tisti, ki smo jih poznali. Nekaterim od teh je namenjena tokratna objava. Na misel, da bi se posvetil njihovemu spominu, sem prišel, ko sem pred nedavnim v tujini zabiljal deževno dopoldne v knjigarni in seveda kupil knjigo, pa še eno in še eno . . . Ena od teh