Konteksti (Tomaž Bešter),
28. november 2016
―
Na začetku letošnjega leta je v Sobotni prilogi Patricija Maličev objavila intervju z Damirjem Zlatarjem Freyem, v katerem je ta nanizal nekaj zares izjemnih iztočnic za razmislek. Tako o svojem delu kot tudi vse tisto, kar se nanaša na neko splošno refleksijo kulturne in osebne biti sodobnega ustvarjalca. Brez dlake na jeziku in brez zadržkov. Tam mi je najbolj v spominu ostal prav odgovor na vprašanje o neposrednosti njegovega jezika v Kristalnem kardinalu, ko Frey odgovori, da tako vidi svet. V slikah. Večkrat sem že rekel, da se verjetno vsak ustvarjalec s svojim višjim, energijo, ki je nad nami, Bogom, izprašuje, kam naprej. In med tem iskanjem umetnik prej ali slej vstopi v sobo, kjer na steni piše RESNICA. Mogoče sem natanko zaradi takšnih izjav, ki sem jih našel pred branjem tudi sam doživljal njegov prvi roman: pisanje nekoga, ki ima veliko povedati in ki je omejen le z neko višjo avtoriteto nad njim ter željo po doslednosti, stvarnosti in zvesti ekspresiji samolastnega doživljanja tega, kar je. Kristalni kardinal je mogočen roman, ki s svojo neusmiljenostjo slika podobe življenja in vsakodnevja umetnika.
vir slike: mladinska.com
Branje romana sem zaključeval nekje natanko takrat, ko je Damir Zlatar Frey sedel v Cankarjevem domu na prireditvi ob izidu Kristalnega kardinala v slovenskem jeziku. Nedolgo nazaj. In priznam, da še vedno odmeva nekje v mislih. Gre za relativno obsežno biografski roman na petstotih straneh, ki se ukvarja z najpomembnejšimi postajami v življenju znanega hrvaškega gledališkega in opernega režiserja, koreografa, pisca, kostumografa, scenografa, ustanovitelja gledališča Koreodrama Ljubljana in umetniškega vodja festivala Zlati lev, ki je bil za svoje delo večkrat nagrajen.
Ko sem preživljal čas v svetu slik, nisem bil nikoli osamljen.
Freyeva pripoved je presunljiva in obenem kritična, satirična, filmska. Povsem natančna v tem kaj opisuje, grozljivo natančna, a obenem zelo poetična. Tako močno poetična, da kak pisun, ki bi včasih
