Torek ob petih, Recenzije,
24. januar 2017
―
Svet se spreminja, časi se spreminjajo. Vse se spreminja, le jaz ostajam vedno isti. Če sami niste nikoli izrekli podobnega stavka, ste pa zagotovo slišali koga, ki ga je.
Aurelie Valognes je knjigo Stara mama v koprivah izdala v samozaložbi, kaj kmalu pa je dosegla mednarodno prepoznavnost, saj so njeno delo pričeli prevajati v tuje jezike, saj je s svojim hudomušnim jezikom in francoskim humorjem nedvomno primerna za vsakega bralca. Potisniti staro mamo v koprive je novejši francoski izraz, ki pomeni, da pripeljemo nekaj do konca in še čez. Nedvomno ni lepo, da bi potiskali stare mame v koprive, vendar se lahko iz tega izcimi tudi kaj dobrega. Pa poglejmo. Ferdinand Brun je osemdesetletni nergač, navdušenec nad zgodbami o umorih in morilcih. Je človek, ki ne razsipa denarja, pa tudi z izražanjem čustev si ni najbolj domač. Ko ga ravno zaradi njegove hladnosti zapusti žena, se preseli s psico Daisy v stanovanje večnadstropne hiše, kjer si želi samo miru. Vse pa na žalost ne steče tako gladko, kajti zdi se, da ga preostali stanovalci ne marajo preveč, saj moti njihovo idilo sončnega in prijetnega doma, Daisy pa po njihovem mnenju ustrahuje vse živalske prebivalce hiše, po besedah pedantne hišnice, gospe Suares, so njeni kanarčki ravno zaradi strahu pred psičko umrli. Ferdinand tako niti malo ne skriva, da ne mara nikogar, razen njegove psičke, ki pa nekega dne izgine. Ferdinandu se podre svet. Edina oseba ob njem, ki mi je nekaj pomenila, je sedaj ni več, hčerka, ki živi v Singapurju pa želi svojega očeta preseliti v dom starostnikov. Utopično bi bilo misliti, da se je Ferdinand s tem strinjal. S hčerko sta se tako dogovorila, da ima mesec dni časa in ji dokaže, da je sposoben samostojnega življenja. Vse s zdi lepo in prav, a kaj, ko bo sodnica, ki bo ocenjevala njegovo sposobnost, ravno gospa Suarez, ki se ga tako močno želi znebiti. Ko se zdi, da slabše ne more biti, pa se človeku, ki ne mara sprememb, vse začne spreminjati s svetlobno hitrostjo. V stanovanje
