ARS Filmska glasba,
3. november 2018
―
Naravoslovne dokumentarne filme po navadi poznamo s televizije ali iz velikih produkcijskih hiš, kot sta BBC in National Geographic. Film Ptice jezer, njihova vrnitev slovenskega […]
Naravoslovne dokumentarne filme po navadi poznamo s televizije ali iz velikih produkcijskih hiš, kot sta BBC in National Geographic. Film Ptice jezer, njihova vrnitev slovenskega fotografa in filmarja Mateja Vraniča, ki je lani prejel naziv Slovenskega naravoslovnega fotografa, je bil posnet v severovzhodni Sloveniji, ob Šaleških jezerih.
Območje, na katerem deluje termoelektrarna, je bilo še pred tremi desetletji zaradi onesnaženosti popolnoma neprimerno za življenje, danes, po sanaciji, pa postaja vedno privlačnejše za številne vrste ptic. Glavne junakinje filma so tako kanja, siva čaplja, lesna sova, vodomec, ribji orel, smrdokavra, mala uharica in kragulj, ki jih spremljamo skozi vse štiri letne čase: pozimi se borijo za obstanek, potem se vračajo z juga, se parijo in gnezdijo, jeseni pa spet selijo in pripravljajo na zimo.
Ob pripovedovanju Jureta Longyke (besedilo je napisal Marjan Žiberna) v filmu ptice s Šaleških jezer doživljamo s potrebno količino hudomušnosti, napetosti in človeškosti. Zanimive bodo predvsem za mlajše gledalce in gledalke. Glavni adut filma Mateja Vraniča pa je – to glede na priznanja, ki jih je dosegel, morda niti ni presenetljivo – njegova razkošna vizualna podoba. Idilični bližnji in daljni posnetki narave, še posebno z osupljivo barvno paleto, vsak zase delujejo kot fotografija, hkrati pa navdušuje tudi to, kako od blizu je Vranič posnel živali, ne da bi jih zmotil pri njihovem gibanju in opravilih.
Pozornost, ki jo film Ptice jezer, njihova vrnitev posveča zgodovini okoljske problematike ob Šaleških jezerih, ga loči od drugih podobnih filmov. Gotovo gre za pomembno in zanimivo temo, ki si zasluži dodatno pozornost, tako zaradi tamkajšnje potopljene vasi kot zaradi problematičnega ravnanja z naravo, ki je odgovornim ustanovam pogosto še vedno manj
