Airbeletrina, 25. november 2024 ― Iredentizem ob italijansko-slovenski meji je veliko bolj zapleten, kakor se zdi na prvi pogled. K njegovemu razumevanju lahko pripomore sveže izdano delo Angela Vivanteja (1869–1915), ki je sicer v izvirniku pod naslovom Irredentismo adriatico izšlo že leta 1912 v Firencah, v slovenskem prevodu pa štiri leta po drugi svetovni vojni, kot podlistek Primorskega dnevnika. Prevedel ga je tedaj mlad diplomant klasičnih jezikov, kasnejši profesor in pisatelj Alojz Rebula (1924 –2018). Letošnji knjižni izid Vivantejevega Jadranskega iredentizma sodi med dogodke ob stoti obletnici rojstva Alojza Rebule, obenem obeležuje skorajšnjo 110. obletnico Vivantejeve smrti. Objavila ga je založba ART iz Komna, poimenovana z inicialkami prevajalčeve hčerke Alenke Rebula Tuta. Vprašanje, kako ravnati z avtorjevim jezikom, ki je ponekod »star« že petinsedemdeset, drugod pa nekaj več kot šestdeset let, je bilo aktualno že pri letošnjem jubilejnem ponatisu romana Senčni ples, izdanem pri Beletrini. V knjižnem natisu Jadranskega iredentizma je Rebulov prevod izpred tri četrt stoletja nedotaknjen, kar je uvodoma tudi izrecno zapisano in utemeljeno. Pri izdaji sta sodelovala zgodovinarja Salvator Žitko in Štefan Čok. Posredno pa tudi Lavo Čermelj (1889–1980), saj je Vivantejevemu besedilu na koncu dodan njegov sestavek Mit o predvojnem italijanskem iredentizmu na Primorskem, leta 1936 prvič objavljen v ljubljanski reviji Misel in delo. Angelo Vivante se je leta 1869 rodil v judovski družini. Po političnem prepričanju je bil socialist. Leta 1915 je napravil samomor, ker se je z izbruhom prve svetovne vojne, še bolj pa z vstopom Italije v vojno, sesula vsaka možnost mirnega sobivanja ob severnem Jadranu, kakršnega je teoretiziral v svojem delu. *** Angelo Vivante je izhajal iz judovske družine, po političnem prepričanju pa je bil socialist. Kot marsikateri tržaški izobraženec je navezal stik z italijansko kulturno prestolnico, s Firencami, kjer je romantični pisec Manz