Sodobnost, 20. december 2024 ― Kravos: Sva Tržačana s poreklom, antifašizem nama je vrojen, najina stalnica so tudi kritične pripombe do slovenskih tržaških inštitucij. Skupna nama je življenjska pot in sorodnost okolij, v katerih sva odraščala. Kako je bilo pri Sv. Jakobu?   Verč: Sv. Jakob je delavska četrt in nono Anton (letnik 1873), kovinski strugar v tržaški ladjedelnici, je uporabljal tržaščino, slovenščino je govoril z nono Giovanno Merkù (teto skladatelja Pavleta Merkùja) in svojimi tremi sinovi. Tako šentjakobski Verči niso izgubili slovenščine. Moj oče Marcel je kot dijak poslušal Cankarjevo predavanje Očiščenje in pomlajenje v prostorih socialdemokratskega Ljudskega odra. Od leta 1945 je bil zdravnik na tržaškem sedežu jugoslovanskega Rdečega križa in tam je spoznal mamo, medicinsko sestro Mileno Pertot, ki se je po vojni vrnila iz emigracije v Jugoslaviji. Oče je fašizem doživel, mamina družina se je morala pred njim zateči v kraljevino Jugoslavijo, kjer se je mama navzela štajerščine in bosanščine. Mene in brata Sergija je uvedla v gledališki svet. Predstave tržaškega Slovenskega gledališča je za naju predelala in smo se šli domače uprizoritve tega, kar sva gledala na odru. Moja zgodba je primer mešane urbane identitete. Pred prvo svetovno vojno je življenje slovenskih Šentjakobčanov potekalo v slovenščini, tržaščini, nemščini, italijanščini, furlanščini in v še kakem jeziku cesarstva. Vezali so jih življenjski pogoji in pripadnost mestnemu okolju. V povojnem režimu blokovske delitve sveta je bil za anglo-ameriško oblast in za italijansko nacionalistično upravo mesta Sv. Jakob neosvojljivi “Mali Stalingrad”, kar pomeni, da so bili Šentjakobčani levičarji, ki so izpostavljali dostojanstvo četrti pred vsiljeno opredelitvijo, da je vsak levičar potencialni agent sovjetskega internacionalizma, ki briše narodnosti. Mednacionalni in medkulturni duh je bila matrica, na kateri sva z bratom pisala igro jezika, gledališča in politike. Doma smo imeli levičarske in liberalne ča

Sodobnost, 26. november 2024 ― Pogovori s sodobniki Majda Travnik Vode z Ireno Androjno   Travnik Vode: V vaši umetniški biografiji izstopa podatek, da ste v svet literature vstopili z žanrom radijske igre. Na spletni strani Društva Bralna značka Slovenije beremo, da ste napisali dvajset radijskih iger za otroke, dve lutkovni in dve gledališki igri za otroke. Mnoge med njimi so bile nagrajene. Radijska igra Škrat Kihec je bila leta 2013 uprizorjena v Šentjakobskem gledališču. Kaj vas je na začetku pisateljske poti pritegnilo k pisanju radijskih iger?   Androjna: Predvsem je šlo za naključje. Kot otrok sem rada poslušala radijske igre, v študentskih letih, mislim, da leta 1988, pa sem naletela na natečaj za otroško radijsko igro na Radiu Ljubljana in si rekla, da bi lahko poskusila. Pisanje mi je šlo hitro od rok, opazila sem tudi, da se zelo zabavam. Takrat je na Radiu Ljubljana kot dramaturg deloval Ervin Fritz, v žiriji za natečaj je bil tudi Dane Zajc. Igra Dežela besed je nato dobila prvo nagrado. Izvedba, v kateri so nastopali zelo znani slovenski igralci, me je navdušila. Z gospodom Fritzem sva nato dolga leta uspešno sodelovala in še danes sem mu hvaležna za vse nasvete in pogovore. Vsega skupaj je bilo izvedenih približno dvajset radijskih iger. Gledališka predstava Ačih! je nastala po radijski igri Škrat Kihec. Pisanje radijskih iger mi je bilo res v veselje in vedno sem jih pisala z veliko lahkoto. Uživala sem v snovanju dialogov, izumljanju drobnih duhovitosti in prepletanju vsebine s pesmimi. To je bila nekakšna vzporedna plat mojega življenja v času, ko se z literaturo sicer nisem aktivno ukvarjala.   Travnik Vode: V radijske igre pogosto vključujete krajše pesmice, za katere so značilne jezikovna virtuoznost, vsebinska inovativnost, lahkotnost in spevnost. Pesmice ste vključili tudi v roman za otroke Začarano poletje. Nekje ste zapisali, da ste v mladosti pisali pesmi, danes se zdi, da pišete predvsem prozo. Poglobljeno ste se torej ukvarjali že z vsemi trem