SEM, 18. oktober ― Sporočilo za javnost Slovenski etnografski muzej              Ljubljana, 18. oktober 2024 V četrtek, 24. oktobra 2024, ob 18. uri, bo v Slovenskem etnografskem muzeju odprtje osrednje občasne razstave Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda. Avtorica in kustodinja razstave je dr. Bojana Rogelj Škafar, kustodinja oddelka za ljudsko likovno umetnost in slikovne vire v SEM. Razstavo so arhitekturno in grafično zasnovali Miran Mohar, ki je kot umetnik in član skupine IRWIN s SEM sodeloval že pri razstavi Ljudska umetnost med domom in svetom: Zbirki SEM in ljudske umetnosti NSK skupine IRWIN, ter Hana Marisa Mohar in Frane Stančić iz zagrebškega Studia Ploca. Slavnostna govornika na odprtju bosta izr. prof. dr. Janez Bogataj, etnolog in poznavalec Gasparijeve dediščine ter dr. Andrej Gaspari, pravnuk Maksima Gasparija. Razstava bo na ogled do 31. oktobra 2025.   Na ogled je preko 120 slik iz javnih in zasebnih zbirk, risbe, razglednice ter predmeti z motiviko šeg in navad, pripadnostnih kostumov, dedka Mraza, čebelarstva ter drugih motivov, ki jih je slikar Maksim Gaspari (1883 – 1980) črpal iz etnografske dediščine. Po besedah avtorice in kustodinje razstave dr. Bojane Rogelj Škafar je celoten Gasparijev opus med 20. in 80. leti 20. stoletja sooblikoval množični likovni okus Slovencev. Pripomogel je k določitvi sestavin za oblikovanje narodove istovetnosti ter vplival na njihovo rabo in utrjevanje notranje in zunanje razpoznavnosti. S tem je pomembno vplival na področje vzgoje in izobraževanja, propagande in odnosov z javnostmi.   Rdeča nit Gasparijevega likovnega izraza je ustvarjanje podob načina življenja slovenskega naroda, ki ga je študijsko raziskoval in premišljeno umetniško dopolnjeval. Umetnikova izbira motivov je povezana tudi z njegovim delom, saj je bil Gaspari kot restavrator in risar 2o let zaposlen v Etnografskem muzeju. To mu je omogočalo neposredni stik z muzejskimi etnografskimi zbirkami. V muzeju pridobljena znanja je v različnih zvrsteh

SPRP, 16. februar ― Prvi plošček tričlanske obsoteljske posadke Dunraven prileti v tvojo dnevno kot dobro naoljen čoper med ruševine izgubljenega mesta. Njegova senca se ti predrzno splazi prek fotelja, njegov propeler zadovoljno frfota v nalomljenem ritmu, njegovo vetrobransko steklo zapeljivo pobliskuje v prvih žarkih vzhajajočega sonca. A če kdo misli, da bo potovanje s kovinskim ptičem sovjetske mašinerije brezskrbna turistična ekskurzija, si je kupil napačno karto.  Dunraven by Dunraven Že v prvem refrenu te namreč s helikopterjem vred v onostranstvo odnese udarni val eksplozije, ki v delčku sekunde pred tvojim notranjim očesom raztrešči sanje vojaka iz Sevastopola. Bleščeče odlikovanje, ki se ga oklepa še en talec sistemskega zla, ni nič drugega kot zanesljivo znamenje smrti in na svetu ni nikogar, ki bi mu bilo to bolj jasno, kot ostremu očesu krokarja, ki kroži nad evropskih grobiščem. Tudi ostala besedila prvenca skupine Dunraven se spopadajo s tesnobo našega zmedenega, napol poblaznelega časa, pri čemer večina refrenov spretno vijuga v dvoglasnih manevrih kitarista Andreja in basista Gašperja, v zadnjem komadu pa še v Gajinem in Andrejevem meditativnem duetu.  Glede na to, da gre za prvi album razmeroma mlade zasedbe, je njegov zvok presenetljivo suveren in definiran, vendar je vsakemu, kdor vsaj bežno pozna ljudi, ki so bili vpleteni v njegovo produkcijo, jasno, da ne gre za nobeno naključje. Album je rezultat dvoletnih naporov ekipe, ki premore ravno pravšnjo zmes predanosti, sposobnosti in izkušenj. Gaja Pekošak na primer ni zgolj izvirna bobnarka in pevka, temveč tudi soavtorica večine Duneravenovih komadov in dveh videospotov, ki sta pred nedavnim izšla v okviru promocije albuma, razen tega pa je tudi likovna vizionarka, ki se skriva v ozadju krokarjeve celostne podobe.  Čeprav v praktično vseh projektih benda sodelujejo vsi člani, je njegov neformalni vodja vendarle pevec in kitarist, Andrej Černelč. Gre za vsestranskega umetnika, člana skupin

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. september 2023 ― Rad bi začel to kratko razmišljanje o Sicoevem slikarstvu z besedami Zdi se, da je Sicoe … pa bi lahko kakšen šaljivec razumel začetek besedila v kontekstu Nekoč, pred davnimi časi je za devetimi gorami živel …, zato bo bolje, če razmišljanje začnem kar z naslovom znamenitega filma Bilo je nekoč na Divjem zahodu, nekje za prepovedanimi hribi, ki jih Sicoe naslika v času koronskih omejitev. Silvestra Plotajsa Sica vidim pogosto v vlogi samotnega jezdeca, sicer bolj na kolesu, a kot enega izmed tistih umetnikov slikarjev, ki jih (neupravičeno) samo s spretnim sledenjem slovenski likovni (slikarski) sceni vsake toliko opazimo v kakšnem razstavišču ali galeriji. Če bi ga zasledili v muzeju, bi verjetno ta isti šaljivec iz prvega stavka omenil, da je pa to že precej dober znak, saj to pomeni ustrezno strokovno obravnavo in zgodovinjenje njegove produkcije. Sicoeva ustvarjalna vitalnost, brezkompromisnost in predanost vizualnemu raziskovanju bivajo onkraj obstoječega umetnostnega sistema, na njegovem robu in v nekem drugem času, prostoru in med drugimi ljudmi. Morda je prav zato ustrezno označil svoje novejše slike, nastale v zadnjih nekaj letih, kot punk kubizem, ki zaživi med tistimi, ki brez zadržkov priznajo, da so ljubitelji slikarstva in lahko premaknejo pogled iz udobne sredine navidezno sprejemljivih in aktualnih podob, kontekstov in konceptov na sam rob dojemljivega, kajti samo od tam se vidi čez, na drugo stran, kjer lahko doživimo zen v punk naravi oziroma na istoimenski razstavi. Razmišljanje, ki je nekoliko romantizirano, a podkrepljeno z dejstvom, da je pričujoča razstava, njegova prva razstava v Ljubljani po skoraj petih letih, sploh če upoštevamo, da se je v tem času zgodilo kar nekaj poskusov predstavitve sočasne domače slikarske produkcije, v katere ni bil vključen. Kot zanimivost velja omeniti, da se je nazadnje predstavil ljubljanskemu občinstvu ravno v Kazematah na Ljubljanskem gradu leta 2016, z Divjimi v srcu na skupinski razstavi v galeriji As leta