Sodobnost, 30. oktober ― Slavko Pregl Tri precej zoprna poglavja (o založništvu, knjigah in avtorjih)   Na nedavnem septembrskem kongresu Društva slovenskih založnikov v Izoli je bilo v debati navrženih, pa tudi neomenjenih, nekaj vprašanj, ki si zaslužijo pozornost založnikov in ustrezna dejanja. Nekatera smo začeli reševati že davno, rezultati pa niso povsem navdušujoči. Z nekaj osivele založniške preteklosti zato okvirno zapisujem nekaj opazk. V bežno opozorilo dodajam, da je Društvo slovenskih založnikov društvo posameznikov, torej fizičnih oseb, Zbornico knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije pa sestavljajo gospodarske družbe.   Kaj pa Mladinska knjiga … Največja slovenska založba Mladinska knjiga bo stara osemdeset let. V svojem razvoju je prehodila številne faze in obdobja: neustavljivo rast, mednarodni ugled, izjemen razcvet literature za otroke in mladino …, ter seveda zaradi slabih poslovnih potez tudi kakšen zaton. Kmalu po prvem desetletju tega stoletja se je (po zaslugi Zvona 1 in Zvona 2) znašla v lastniških škripcih. V zvezi s tem so bile v zraku številne zamisli in ena od nevarnosti je bila, da bi lahko z različnimi privatizacijskimi zgodbami postala plen nepremičninskih apetitov, ki za knjige ne bi imeli smisla. Takrat sta se – med drugimi – zaskrbljeno zbudila civilna iniciativa ter Društvo slovenskih pisateljev. Ustanovljena je bila družba Skupaj za knjigo, d. d. (2013), ki je načrtovala od najširše bralske javnosti zbrati denar za odkup Mladinske knjige in oblikovati družbo v javnem interesu. Prodajalci (banke) ji niso dovolili skrbnega pregleda, da bi ugotovila, o čem govorimo, ko govorimo o dejanski finančni podobi Mladinske knjige, in so pobudo oholo zavrnili. Zahteva bankirjev je bila, da kupec dokaže, da razpolaga z zadostnimi sredstvi za odkup. Družba Skupaj za knjigo, d. d., pa ni mogla dokazati, da sredstva ima, saj ni vedela, koliko denarja bi za odkup potrebovala, ker ji banke niso dovolile skrbnega pregl