Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Gašper Bivšek ni povsem neznan potnik v poeziji. Njegova samonikla pesem se kaže že v zbirki Vrtnica na dlani,ki jo je leta 2003 založila in izdala ravenska gimnazija. Gašperjeva pesniška govorica je še vedno nevsiljiva in naravna, toda v založniškem prvencu Skorjevec, ki sredi aprila izide v knjižni zbirki Beletrina, zdaj manj ljubezenska, bolj izpiljena in tako še bolj čista, nanizana v nize kmečkosti, v času, ko je govoriti o vzdržljivi kmečki drži in kolinah sramotno ter premalo v oziru na to, da poezija danes vse raje odpotuje celo v najbolj nemogoča kozmopolitanska in eksotična mesta, kjer se pesnik le stežka najde.

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― James Kelman je bil na literarnem večeru, ko se je v okviru festivala Fabula mudil v Sloveniji, predstavljen kot »škotski genij«. Gre za pisca romanov, kratkih zgodb, dramskih del in političnih esejev, rojenega leta 1946 v Glasgowu, kjer živi še danes. Kmalu po tem ko je pri petnajstih pustil šolo, si je ustvaril družino in se preživljal z najrazličnejšimi začasnimi zaposlitvami, nekaj časa denimo kot avtobusni šofer, pri devetindvajsetih pa se je kot že objavljani avtor vpisal na fakulteto, da bi imel več časa za literarno ustvarjanje. Kelman je vsekakor eden najpomembnejših in najbolj izvirnih sodobnih piscev z britanskega otočja. Za samosvoje literarno delo, v katerem z veliko mero občutljivosti za družbena vprašanja uveljavlja poulični jezik škotskega delavskega razreda, je prejel dolgo vrsto nagrad, med drugim leta 1994 prestižno Bookerjevo nagrado. Veljala je romanu Kako pozno, pozno je bilo, ki je v slovenščini izšel v prevodu Andreja E. Skubica. Zaradi pisateljeve preprostosti in dostopnosti prihaja pri pogovoru v živo še bolj do izraza njegova odločenost za jasno zavzemanje stališč, ki sestavljajo njegovo politično in moralno držo.

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Z Alešem Bergerjem, katerega vse širši prevajalski, uredniški, kritiški in avtorski opus se razteza od poezije, dramatike, proze, publicistike pa do stripa, sva besedovala konec decembra v uredništvu založbe Mladinske knjige.“To je pa luštna drobnarija,” se je intervjuvančev pogled ustavil na diktafonu. “Ko sem jaz svojčas delal še na Radiu Ljubljana, tako se je takrat reklo, smo nosili takšne sedem-kilske.” Izhodišče intervjuja je Bergerjev zadnji nagrajeni dramski prevod, Molièrov Tartuffe, ki je na Borštnikovem srečanju 2007 prejel nagrado Dominika Smoleta. “Letos je bila nagrada prvič podeljena prevodu, kar se mi je zdelo fino zame in za samo prevajalsko dejavnost – da prevod pade v oči,” meni nagrajenec, ko se besede pričenjajo zgoščevati okoli prestopanja med jeziki.

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Zbirki kratkih zgodb Vevericam nič ne uide (2004), njegovemu prvencu, je sledil roman Camera obscura (2006); obe knjigi sta izšli pri založbi Goga. Vevericam nič ne uide so mu prinesle leta 2005 nagrado Liberalne akademije Zlata ptica za literaturo, leta 2006 pa Dnevnikovo fabulo za najboljšo zbirko kratke proze. Z romanom Camera obscura pa se Nejc trenutno poteguje za Delovega kresnika. Pred kratkim je v zbirki Beletrina Študentske založbe izšel že njegov drugi roman, Sanjajo tisti, ki preveč spijo, o katerem v glavnem govori tudi sledeči intervju. Gre za zgodbo o skupini mladih ljudi z nadnaravnimi sposobnostmi. Pripovedovalec, ki je eden izmed njih, se jim pridruži v posebnem zavodu, kamor ga pošljejo potem, ko je ubil prijatelja Antona. V tej ustanovi se vse bolj otresajo spominov in sanj v spanju in otopelosti ter izgubljajo svojo identiteto in moč, ki je povezana z njo. Kot opozarja pisec spremne besede, Gašper Troha, je roman mogoče brati kot alegorijo odnosa sodobne družbe do umetnikov in umetnosti. Njegovi glavni junaki so posebneži, katerih miselni svetovi niso samo njihovi, saj se v njih srečujejo, tako kot pisatelji gradijo dela, v katera vstopajo misli bralcev. Kljub utrudljivemu dnevu, ki ga je imel za sabo, je Nejc prijetno odgovarjal na vprašanja, čudovito osredotočen, s čilim pogledom in blagim nasmeškom, neskončno skuliran.

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Češki pisatelj in prevajalec Miloš Urban je ljubitelj žanrskih preigravanj. V svojih, do sedaj sedmih izdanih romanih, pregnete prvine detektivskega romana z grozljivim, ekološki triler s politično grotesko, erotiko s kriminalko. Rdečo nit njegovega ustvarjanja lahko že od prvenca Čisto vse o rokopisih, nova literatura dejstev, ki je na Češkem izšel leta 1998, vlečemo med fascinacijo nad arhitekturo, literarno predelano uporabo zgodovinskih dejstev in močno prisotno simboliko. Vse te prvine lahko najdemo tudi v romanu Sedem cerkva, gotskem romanu iz Prage, ki je do sedaj edini izšel tudi v slovenščini. Pisatelj, ki je bil rojen leta 1967 v Sokolovu na zahodnem Češkem, a večji del otroštva preživel na češkem veleposlaništvu v Londonu, o svoji literaturi najraje govori v jeziku, v katerem jo ustvarja: v češčini

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Marko Pogačar, 1984 (Split), najvidnejši predstavnik mlajše generacije hrvaških pesnikov in ena izmed zvezd letošnje Medane. Nase je opozoril s prvencem Pijavice nad Santa Cruzom (Trombe nad Santa Cruzom), 2006, za katerega je dobil nagrado založbe AGM in Vijenca za najboljši poetični rokopis ter nagrado kvirin za najboljšo zbirko poezije avtorjev, starih do 35 let. Zaradi svežine, ki jo Pogačar vnaša v pisanje, predvsem pa vpetosti v današnji čas in generacijo, bi za zbirko lahko trdili, da postaja na Hrvaškem (če ne bo tudi drugod z morebitnimi prevodi) kultna. Pogačar objavlja v številnih uveljavljenih in underground publikacijah, urednikuje reviji Ka/Os, ter igra bobne v post-pank bendu Death Disco.