Zauberberg (Aljoša Harlamov), 29. november 2012 ― Proustov cikel Iskanje izgubljenega časa je odličen poligon tudi za raziskovanje odnosa modernistov (o tem, zakaj je Proust modernist, bomo naslednjič) do modernega sveta. Ta je, kot redni bralci bloga zagotovo še pomnijo, nujno ambivalenten. Namreč, modernizem je z moderno dobo logično zvezan že po imenu in izvoru, obenem pa je umetnost, ki jo modernizem navadno postavlja v svoje središče kot temeljni in od sveta ločen duhovni in eksistencialni smisel, z racionalnim in tehniziranim (včasih tudi demokratičnim) modernim svetom v bistvenem nasprotju. Poglejmo si to na treh odlomkih iz Proustove mojstrovine. Prvi: Dandanes bi se na tako potovanje najbrž odpravili z avtom, misleč, da bo na ta način prijetnejše. Videti je, da bi bila takšna pot v nekem smislu celo bolj resnična, ker bi človek lahko bolj od blizu in bolj zaupno opazoval stopnje sprememb na obličju zemlje. Vendar pa posebni užitek potovanja ni v tem, da se lahko, kadarkoli si truden, ustaviš in izstopiš, in da razloček med odhodom in prihodom neopazno premostiš, temveč v tem, da razloček kolikor le moreš poglobiš, da ga občutiš v celoti, nedotaknjenega, takšnega, kakršen je živel v tebi, kadar te je domišljija prenesla iz domačega kraja, prav v srce kraja, po katerem hrepeniš, prenesla v skoku, ki se ti ni zdel čudežen zgolj zato, ker je premagal razdaljo, temveč zategadelj, ker je združil dve posamični podobi zemlje, ker te je pripeljal od enega imena do drugega, in ta skok ponazarja (dosti bolje kot vožnja z avtom, med katero lahko izstopiš, kjer hočeš, in torej ni več prihoda na cilj) tisto skrivnostno dejanje, ki se opravlja na posebnih krajih, železniških postajah, ki skoraj niso del mesta, vendar vsebujejo bistvo njegove osebnosti ter nosijo njegovo ime, zapisano na signalni tabli. (Marcel Proust: V senci cvetočih deklet, str. 237) V prvem odlomku avtomobil nastopa kot stroj, ki s svojo avtonomnostjo, svojo prilagojenostjo posamezniku (vozniku, agentu) demistificira potovanje v