Radio Študent, 16. november 2015 ― Gallusova dvorana, Cankarjev dom, 15. 11. 2015   Pretekle nedelje se je oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma odel v barve Burundija, v rdeče, zelene in bele pramene ter premene luči, ki je osvetljevala rdeče-zeleno-bele toge mojstrskih kraljevih bobnarjev, tolkalcev in plesalcev iz Burundija, ki davnim kraljem bobnajo že več stoletij, četudi v Burundiju kraljev že dolgo ni več. So pa, tako kot po vsem širnem svetu, taki in drugačni gospodarji, despoti in tirani: to afriško republiko spet pretresajo krvavi nemiri, od letošnje pomladi, ko je predsednik Nkurunziza iz stranke Narodni svet za obrambo demokracije napovedal kandidaturo za (prosto po opoziciji) protiustavni tretji mandat, nato julija na bojkotiranih volitvah zmagal, vmes se je zgodil spodletel prevrat, prej in potem pa so se dogajali in se še dogajajo številni, nasilno zatrti protesti. Kraljevi bobnarji iz Burundija zdaj že mnoga desetletja ne bobnajo več kraljem, tudi tistim izpod kolonialne vladavine ne. Igrajo predvsem na mednarodnih odrih ter vse od konca 60. let, ko je vrtinec njihove pesmi bobnov zajel svetovna ušesa z Ocorine plošče, ter od začetka 80. let, ko so nastopili na prvem Womadu in zatem posneli še prgišče plošč, navdihujejo številne glasbenike, vzorčili ali povzemali so jih denimo Michel Bernholc, Joni Mitchell, Def Leppard, Echo and The Bunnymen, Bow Wow Wow, Adam Ant in drugi. Od tedaj do danes se je verjetno zamenjala kaka generacija ali dve, bobnarsko izročilo in veščina se namreč prenašata z očeta na sina, sinovi se posvetijo svetemu bobnu iz izdolbenega debla umuvugangome – 'drevesa, ki daje bobnom govor', kakor bi lahko prevedli ime – že v ranem otroštvu, od najstniških let naprej najboljši sinovi kraljevih bobnarjev in tolkalcev bobnajo na slavjih in obredju v domovini, na vsakoletno turnejo po svetu pa se odpravijo le najboljši najboljših mlajših in starejših sinov ter očetov. Tokrat jih je pot končno zanesla tudi mimo nas, že ravno prav ogrete, a še ne utrujen

Radio Študent, 12. oktober 2015 ― Hala Tivoli, 10. 10. 2015Foto: Boštjan Tacol   Verjetno ni lahko biti v koži Morrisseyja v današnjem času. Ne le, da se mu v domovini vrača nova, posodobljena varianta stare sovražnice Margaret Thatcher, temveč je to postal svojstven svetovni politični milje. Morriseyjev nazor se je izoblikoval ravno kot kontra tedaj porajajočemu se pohodu neoliberalizma. Zato je še vedno sposoben razbiti svojo prevladujočo medijsko podobo romantičnega svetoboljneža in nasloviti zadnji album 'World Peace Is None Of Your Business'. Dober album, ki v naslovni pesmi izpove bistvo današnjega sveta, ujetega v omejene celice lastnih namišljenih, fluidnih osebnosti. Plata predstavlja jedro koncerta, ob njej pa še lepo prgišče starejših pesmi in nekaj povsem programsko umeščenih pesmi iz repertoarja The Smiths. Osišče letošnje turneje je prav politična komponenta, uperjena proti ZDA in domovini, aktualni politiki, policijskemu nasilju, pravicam živali in vegetarijanstvu. Razen uvodne 'Suedehead' in ene zadnjih pesmi 'Everyday Is Like Sunday', dveh zgodnjih solo hitov, le-teh pravzaprav ni. Še najmanj hitov The Smiths. Zaključna 'Queen Is Dead' poudarja njegovo konstantno antirojalistično držo. 'Meat Is Murder', pospremljena s projekcijami klanja živali služi kot animal rights agitka, ki pri publiki ustvari močan moment 'korenčka v grlu', kot protiutež pa odlična, udarna, a v osnovi hipnotična 'Ganglord' služi kot podobna human rights agitka s prizori policijskega nasilja. Program dvajsetih pesmi lepo krmari na relaciji osebnoizpovednega, čustvenega in politično nastrojenega, občega, kjer pretekli angažma in cinizem lepo sede k sedanjosti. Le da vmes zmanjka manevrskega prostora za krojenje resnične intime in resnične udarnosti, da bi ta izpovednost zares zaživela. Morrisseyjevi udarci z roko na srcu so lahko boleči, a so se izgubili nekje med resničnim angažmajem in nujnim odrskim nastopaštvom. Za stare in nove fene, z razprtimi rokami, osladnimi gestami, rokovanji, poskusi iz

Radio Študent, 19. avgust 2015 ― Kot vam je najverjetneje že znano, je v začetku preteklega tedna za vedno odšel in se od nas poslovil interpret, pesnik, skladatelj, pisatelj in vsestranski ustvarjalec Arsen Dedić. Današnja oddaja bo zato posvečena njemu in njegovi ustvarjalni poti na polju jugoslovanske zabavne glasbe. Pesmi, ki bodo na sporedu v naslednji uri, so tako ali drugače povezane z njim. Za nekatere je napisal tako glasbo kot besedilo, nekatere so postale večne, druge ne, a to sploh ni važno. Arsen Dedić je za seboj zapustil tako močno avtorsko sled, da bo ostala zapisana v zgodovino glasbe ne samo na hrvaškem ampak tudi na širšem območju, ki je bilo nekoč naša skupna domovina. Prepustite se pesmim, ki jih je Arsen ustvarjal in soustvarjal za glasbenike širom Jugoslavije v svojem najbolj plodnem obdobju ustvarjanja. 1   -   Beti Jurkovič – Paganini twist (besedilo)1963    1.52 2 - Arsen Dedić i Grupa 220 – Razgovaram s morem (besedilo in glasba) 1967    3.00 3 – Josipa Lisac – Krenule su lađe (besedilo in glasba) 1969  3.16 4 – Gabi Novak – Sve što znaš o meni (besedilo in glasba) 1969 3.32 Arsen Dedić o pesmih in nastopanju    1.00 5 – Bisera Veletanlić – Ne plači (besedilo in glasba) 1972    2.49 6 – Rade Šerbedžija – Ne daj se Ines (beseilo in glasba) 1974 5.30 7 - Ivica Bobinac – Hej haj brigade (glasba) 1974             3.19 8 – Bijelo Dugme – Loše vino (besedilo) 1976                   2.36 9 – Zdravko Čolić – Zagrli me (besedilo in glasba) 1977       3.52 10 – Bulat Okudžava – Gruzijska pjesma (prevod) V živo Zagreb, Dvorana Vatroslav Lisinski 30.10.1978 (prevod bere Rade Šerbedžija)   Arsen o skromnosti  0.39 11 – Andrej Šifrer – Svete krave (besedilo)1979               3.54 12 – Neca Falk – Svjetlosti predgađa (besedilo) 1980          2.52 13 – Arsen Dedić in Gino Paoli – Okus soli/Sapore di sale (prevod 1964) V živo Zagreb, Dvorana Lisinski 10.10.2005              2.12 14 – Arsen Dedić – Odlazak (glasba)1979                       3.01

Radio Študent, 31. julij 2015 ― Je že tako, da smo včasih malce nezadovoljeni in je treba tu pa tam glede te ali one reči malo pojamrati, ponavadi zaradi tistega, česar ni. Če bi to bilo, se slej ko prej najde kaj drugega, kar fali, ali pa nepotešljivo pizdimo zaradi pričujoče nezadostnosti. Ali česarkoli narobnega, bodi manka ali prenasičenosti. Skratka, v duhu pravkar izgovorjene problematike našega dekadentnega prvega sveta se bomo skladno z letnim časom lotili t. i. poletne scene. Kje začeti, ko pa je toliko enega dogajanja vsepovsod, skoraj se vsega skupaj na sebi ne da pregledati, niti se ne da nam kot prečesevalcem. Saj televizija vsak večer poka po šivih od poletnih gostov, napotil in navodil, kam, zakaj, kako, s čim, javljanj v živo iz poslednje vukojebine v domovini in širše. Vse kipi od kreativnosti in vse se trese od hlepenja po njeni konzumaciji. Kot je športna prireditev najjasneje vidna pred ekranom, je morda še najboljša strategija ostati doma, prek zijanja vpiti sleherni delček vsega, da ja ne bi česa zamudili. Pa niti ni treba podajati posameznih momentov, npr. povsem zbeganih postrvi in ptičkov na tolminskem sotočju, ki se vsak teden čudijo, kako se menjajo subkulturna, muzikalna, ustvarjalna, vobče človeška vesolja, ki pa so si v svojem bistvu tako zelo zapravljivo, toksikirajoče in razgrajaško podobna. Ne, dovolj je iti na en špancir po sijoče zloščenem središču naše prestolnice. Kaj takega. Od dogajanja se vam bo zavrtelo pred očmi. Verjetno ni bilo v nobenem drugem mestu na tako malem prostoru toliko enih zgoščenih kreativnih kreatur. Ker z vsem spoštovanjem do veličine najlepšega mesta na svetu, plac je precej majhen. A kot da hoče svoj kvantitativni manko nadomestiti s količino pouličnega rompompoma. V centru kratko malo ne moreš več v miru spiti pira. Po vsej sili ti zmerom nekaj sili v uho. Ker so poulični muzikantje nameščeni na približno vsakih trideset metrov, si tako pravilom deležen razglašene polifonije dveh ali več različnih godbic. Pa pocestni t

Radio Študent, 20. julij 2015 ― V tokratnem Kosilu nekega molja obravnavamo literaturo, ki je kar nekaj desetletij dobesedno bila zgolj kosilo moljev. Gre namreč za črtice sovjetskega pisatelja Andreja Platonova, objavljene pod naslovom Smrti ni. Črtice, pisane med drugo svetovno vojno, v glavnem opisujejo dogajanje na fronti, kjer je Platonov kot dopisnik preživel precej časa. Pisane skladno z ideološkimi zahtevami vojnega propagandnega aparata, so bile med redkimi Platonovimi teksti, objavljenimi za časa njegovega življenja, pa čeprav le v časopisju. Vendar pa je kmalu po vojni Platonov ponovno zdrsnil v nemilost cenzorjev. Črtice so tako po skoraj sedmih desetletjih, prvič v knjižni izdaji v domači Rusiji, izšle šele pred nekaj leti, pri nas pa meseci. Ostala večja dela Platonova, prevedena v slovenščino, roman Čevengur in noveli Temelj ter Morje mladosti, so brez dvoma ene največjih literarnih mojstrovin preteklega stoletja, proti pričakovanjem pa črtic, objavljenih v Smrti ni žal ne morem prišteti v to kategorijo. Omenjena Platonova dela, napisana konec dvajsetih in v začetku tridesetih let, opevajo herojske, a hkrati popolnoma groteskne poskuse izgradnje komunizma, kot utopije, ki bodo za vselej odpravili ne le trpljenje, temveč tudi vzrok zanj – smrt. Že v teh delih je Platonovu precej jasno, da je utopični projekt propadel – v noveli Temelj, na primer, komunizem ni dosežen, saj otroci še zmeraj umirajo – pa vendar se vse resnosti tega propada zavemo šele ob branju črtic o vojni. Utopični impulz zgodnjega Platonova, nad katerim se je navdušil Frederic Jameson, je desetletje in pol sovjetske represije, zaradi katere je umrl tudi pisateljev sin, uspešno zatrlo. Črtice so pisane povsem v skladu s tedaj predpisano ideologijo in namesto drznih in blaznih poskusov ustvarjanja novega, gre tu zgolj še za obrambo domovine, naroda in tradicij pred Nemci. Smrt pa je mogoče premagati le še tako, da preden nas doleti, dosežemo večno slavo v domovinski vojni. Že namen te knjige je povsem