Novice

zadetki za Dve domovini

PJ Harvey

PJ Harvey

Mladina, 17. junij 2016 ― Bo po kritiki politik Velike Britanije in ZDA napočil čas za to, da se loti še Evrope in njenega odnosa do aktualne migrantske problematike? Glede na njena zadnja dva albuma, Let England Shake (2011), s katerim se je kritično ozrla v imperialistično zgodovino svoje domovine, in letošnjega The Hope Six Demolition Project, ki dreza v protislovja ameriškega sistema, se zdi odgovor samoumeven.
GNILE DUŠE: NAŠ BOG JE PUNK ROCK

GNILE DUŠE: NAŠ BOG JE PUNK ROCK

Radio Študent, 15. junij 2016 ― Ohoho, 2016   Ko pomislim na ormoško glasbeno sceno, seveda najprej padejo na pamet Pridigarji - ta najuspešnejši ormoški alternativni glasbeni izvoz, ki je s svojimi ska-punk-hardcore ritmi prodrl ne samo čez Trojane, kar bendom iz »onega« dela domovinice redko uspe, pač pa tudi v mnoge dele Evrope in širše. Na žalost je zasedba predvsem zaradi razseljenosti članov trenutno v komi in vprašanje je, ali bo sploh še kdaj prišla k sebi. Toda kdor jih neznansko pogreša, lahko najde zasilno tolažbo v njihovih predhodnikih in na neki način tudi naslednikih – v Gnilih dušah. Zasilno tolažbo lahko Gnile duše nudijo le v tem smislu, da tudi v njihovem primeru tako kot pri Pridigarjih vokale bruha Davorin Bešvir – Dabe, ostrica in bodica obeh zasedb, ki že od konca sedemdesetih zliva svoj žolč na vse, kar si to zasluži. Ni važno, ali so levi, desni ali pa tisti sredinski. Če ga skopiram in malo zarimam: kdor smrdi, jih z njegovo duhovito, inteligentno liriko po grbi dobi. In smrdi na veliko. Veliko je gnilega v deželi tej. Vedno bilo in vedno bo. Celo toliko, da sta izšli že dve knjigi z besedili Pridigarjev in Gnilih duš, pa še nekaj jih je ostalo za rezervo ... morda za naslednjo ploščo enega ali drugega benda. Prvi album Vse je v skladu s predpisi, ki je bil pravzaprav na novo posneta istoimenska kaseta iz prve etape ustvarjanja benda, so Gnile duše izdale pred štirimi leti. Pričujoči album Naš bog je punk rock je tako šele njihov drugi album. Ampak ta »šele« jim pravzaprav dela nekaj krivice. Upravičen bi bil, če bi bend obstajal vsa ta leta in imel zanje pokazati zgolj ti dve plošči. Pa ni tako. Prva etapa Gnilih duš se je odvila med leti devetinsedemdeset in triinosemdeset. Potem je sledil dolg, predolg odmor, ko se je Dabe posvečal Pridigarjem. Toda na neki način so Gnile duše vedno živele znotraj le-teh in se nikoli zares poslovile. Ni treba imeti blaznega posluha, da se njihovo nasledstvo razbere iz tistih bolj pankerskih in hardkoraških komadov naš
Nico Motte: Life Goes On If You Are Lucky

Nico Motte: Life Goes On If You Are Lucky

Radio Študent, 9. junij 2016 ― Antinote, 2016   Pred štirimi leti ustanovljena pariška založba Antinote razveseljuje s svojimi žanrsko ne prav ozko omejenimi izdajami in tako je pod njeno streho izšel tudi debitantski album Nica Motteja. Motte je sicer dejaven predvsem kot grafični oblikovalec v tandemu Check Morris. Zadolžen je tudi za oblikovanje ovitkov dotične založbe, med njegovimi naročniki pa najdemo tudi subjekte, kot so na primer založbe Warp, EMI, V2 in Permanent Vacation, pa tudi firme Lacoste, Nike ali Renault. Zanimivo je, da je bila Antinote sprva ustanovljena z namenom izdajanja zadev, ki jih je v devetdesetih letih minulega stoletja ustvaril Gwen Jaimos pod imenom Iueke. Nato pa se je vodja založbe odločil, da naj bo njen nabor bolj pester, tako da v njenem katalogu danes lahko najdemo tako tehnažne, kot tudi lahkotne popiš, houserske (in tako naprej) izdaje v omejenih nakladah po nekaj sto primerkov. Life Goes On If You Are Lucky, kot se glasi naslov Mottejevega albuma, sledi dvema kratkometražnima stvaritvama in prinaša sedem komadov. Motte se svaljka predvsem po balearsko diskoidnih, vendar za kanček temačnih, kdaj tudi zadubiranih, novovalovskih sferah. Še par besedic v poduk o tem, od kod pridevnik balearski. V začetku osemdesetih let minulega stoletja je argentinski disident Alfredo Fiorillo, kasneje znan kot DJ Alfredo, začel sukat glasbo na Ibizi, ki je del Balearskega otočja. Njegova pot je neločljivo povezana s tamkajšnjim danes legendarnim klubom Amnesia, kjer je takrat didžejanja še nevešč Alfredo z ne ravno obsežno zbirko plošč lahko ponudil le preproste mikse disca in primitivnega housea, pa tudi Princea ali reggaeja v štri četrtinskem ritmu s hitrostjo nekje med 90 in 110 udarcev na minuto ... in tako se je rodil balearic beat, plesni hedonisti so kmalu iz okoliških klubov začeli s prebegi v Amnesio, angleški dopustniki pa so tovrstno muziko »odnesli s seboj« v domovino. Motte velja za ljubitelja starodobnih sintičev in nasploh je album slišati kot

Skupina No Limits zaključila glasbeno pot

Muzikobala, 30. april 2016 ― Po petindvajsetih letih obstoja bo legendarna obalna hardcore skupina No Limits zaključila svojo glasbeno pot. No limits so pionirji obalnega hardcora, poznani tudi izven meja naše domovine. V četrt stoletja obstoja so nastopili na ogromno festivalih, sodelovali na veliko kompilacijah, četudi so izdali (le) dva albuma, bodo pustili velik pečat v obalni (alternativni) glasbeni sceni. No [&hellip The post Skupina No Limits zaključila glasbeno pot appeared first on Muzikobala.
FOTO: Zdaj zaori pesem o svobodi: Internacionala in Vstajenje Primorske sta odmevali iz 220 grl

FOTO: Zdaj zaori pesem o svobodi: Internacionala in Vstajenje Primorske sta odmevali iz 220 grl

Notranjsko primorske novice » Kultura, 25. april 2016 ― Cerknica – Hej brigade, Pesem o svobodi, Internacionala, Domovina naša je svobodna in Šivala je deklica zvezdo je le nekaj pesmi, ki so 23. aprila odmevale v polni športni dvorani v Cerknici. S prireditvijo Zdaj zaori pesem o svobodi so se tradicionalno spomnili prazničnih dni konec aprila in v začetku maja. Letos so jo posvetili 75-letnici upora proti fašizmu. Zdaj zaori pesem o svobodi 2016, Cerknica – Foto: Valter Leban Na prireditvi  so skupaj zapeli pevci številnih zborov z Blok, Cerknice in Loške doline. Program sta sooblikovala Partizanski pevski zbor in Godba Cerknica. »Tudi v narodnoosvobodilni borbi vrednote sanj in sporočil največkrat in najlepše izražene z zapeto pesmijo in poezijo,« je dejal slavnostni govornik, častni občan Cerknice Tone Urbas. Spomnil je na preizkušnje slovenskega naroda med 2. svetovno vojno, ko mu je okupator namenil preseljevanje in uničenje. »Prisege tujim totalitarnim sistemom in vključitev v njihove bojne vrste so slovenski narod obsodile na smrt. Brez slovenskega naroda pa nikoli ne bi postali samostojna Slovenija. Teh dejstev ne more spremeniti nihče. Še najmanj pa tisti, ki v zdajšnjem času poskušajo spreminjati zgodovinska dejstva v svojo lastno obrambo.« Slavnostni govornik Tone Urbas Foto: Valter Leban Urbas se je v svojem govoru spomnil tudi osamosvojite Slovenije. »Ker pa se nič ne zgodi čez noč, osamosvojitev predstavlja samo zaključek zgodovinskih procesov. Zato smo se že takrat odločili, da ne smemo pozabiti naše zgodovinske poti, na kateri so ti majski prazniki pomembni mejniki, katerih sporočila so se zdela v tistem trenutku mogoče neprimerna. Danes pa jih spet potrebujemo še bolj kot včeraj. Vodilo prireditev Zdaj zaori pesem o svobodi je torej pesem. Pesem o svobodi, upanju, miru in ljubezni,« je dejal Urbas. In prav zaradi tega je prireditev ni le proslava v počastitev praznikov, pač pa kulturna manifestacija. Z njo vsako leto obeležijo več pomembnih dni, 24. april, ko so ustanovili Notranjs

Pogovor s Franjem Frančičem

Poiesis, 17. april 2016 ― V slovensko književnost si vstopil v začetku osemdesetih let minulega stoletja z dvema več kot samo odmevnima proznima knjigama, zbirko Ego trip (1984) in Domovina bleda mati (1986). Kako vidiš danes tisti čas? Ko sam pomislim na takratno Ljubljano, imam občutek, kot da bi pomislil na nek drug svet in tu ne mislim le na politični režim, ampak tudi na samo atmosfero, ki je takrat vladala v mestu, na zadnje odmeve panka, na Johnny Rotten Square … Da, po svoje so bili res divji časi, pa menda je pri vseh v času študija, odraščanja. Ljubljana je danes drugo mesto, ne hodim več veliko med to množico turistov in sploh, večina mojih ljudi je na Žalah, Jure Detela, Aleš Štirn, ki sem mu posvetil Domovino in se je zaplinil pri 23, Fele Zuljan in mnogi drugi. Tako, da nimam kaj dodati. Naj se vrnem še dlje v času – v tvoji biografiji berem: »Franjo Frančič je večino otroštva in mladosti preživel po rejah, domovih, gradovih.« Kako se spominjaš otroštva in na kakšen način te je zaznamovalo? V kolikšni meri se ti obdobje otroštva zdi pomembno pri oblikovanju tebe kot pisatelja, pesnika in dramatika? Za nekatere pisce igra otroštvo ključno vlogo pri [...]
WOO: Awaawaa

WOO: Awaawaa

Radio Študent, 17. marec 2016 ― Palto Flats, 2016   Brata Mark in Clive Ives, že več kot tri desetletja dejavna multiinštrumentalista in spretna producenta, sta v začetku leta razveselila s svežo izdajo svojih davnih, vendar še nikoli objavljenih stvaritev s samega začetka skupnega ustvarjanja. Plošča 'Awaawaa' prinaša namreč material, ki sta ga sorojenca ustvarila med letoma 1975 in 1982, se pravi večinoma celo v letih pred svojo prvo uradno izdajo. Mark in Clive sta se v prvi polovici sedemdesetih let, ko sta bila v svojih zgodnjih dvajsetih, vselila v vrstno hišico v jugozahodnem delu Londona, Wimbledonu, in sprva ustvarjala glasbo zgolj za lastni užitek, brez misli na to, da bi ta kdaj dosegla tuja ušesa. In skladbe, zbrane na pričujoči plošči, dajejo slutiti, da je v ospredju ustvarjalni proces, pristno radovedno raziskovanje prek prepuščanja jammanju in temu sledečemu rafiniranju ustvarjenega.  S svojo glasbo, nekoč označeno za obskurno, sta brata Ives požela pozitivne ocene medijev v svoji domovini, čislati so ju začeli tudi kritiki znanih glasbenih revij, kot sta Melody Maker in New Musical Express oziroma NME. Tukaj pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je njuna prva plošča 'Whichever Way You Are Going, You Are Going Wrong' iz leta 1982 luč sveta ugledala v času, ko na Otoku zagotovo ni bilo veliko posluha za tovrstno eksperimentalno elektroakustično mešanico, saj so mediji takrat izraze simpatije v največji meri namenjali postpunkovskim bendom. 'Awaawaa' prinaša šestnajst kosov glasbe, ki sta jih brata za potrebe te naborne izdaje pri prehajanju enega v drugega nekoliko oplemenitila z overdubbingom, tako da se plošča nadvse blagozvočno od začetka do konca steče v uho poslušalca.  Zanimivo je, kako je v osnovi ena in ista glasba skozi tri desetletja bila deležna različnih oznak, pač v odvisnosti od tega, kako se jo je opredeljevalo glede na sicer vsakokrat obstoječe aktualne glasbene struje. Če se ju je sprva opredeljevalo za ustvarjalca nostalgičnih lo-fi kitarskih in
Dubravka Tomšič Srebotnjak v Unionu

Dubravka Tomšič Srebotnjak v Unionu

Večer, 25. februar 2016 ― Tretji koncert Simfoničnega cikla SNG Maribor drevi v dvorani Union vabi z ugledno gostjo, solistko, pianistko Dubravko Tomšič Srebotnjak. Dirigent Simfoničnega orkestra SNG Maribor bo Johannes Wildner, koncertna mojstrica Oksana Pečeny Dolenc. Na sporedu bodo Štiri ljudske pesmi za simfonični orkester Janija Goloba, vrhunska slovenska pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjak pa bo izvedla Koncert za klavir in orkester št. 5 v Es-duru, op. 73, Imperator Ludwiga van Beethovna. V drugem delu bo orkester izvedel Simfonijo št. 8 v G-duru, op. 88, Antonína Dvořáka.Jutri, 26. februarja, bo v Unionu še 3. koncert Orkestrskega cikla Koncertne poslovalnice Narodnega doma. Predstavila se bo Češka filharmonija pod vodstvom Jiříja Bělohláveka. Na sporedu bo Dvořákova Simfonija št. 6 v D-duru, op. 60, in Smetanova Moja domovina (Višegrad, Vltava in Šarka).

Južnoafriški Macbeth

Večer, 24. februar 2016 ― V Cankarjevem domu je bila sinoči na ogled opera Macbeth po zasnovi južnoafriškega režiserja Bretta Baileyja. Glasbo je po Verdijevem Macbethu priredil belgijski skladatelj Fabrizio Cassol.Shakespearovo tragedijo o škotskem kralju Macbethu in njegovi ambiciozni Lady Macbeth, ki ju pohlep po oblasti potegne v blaznost in povzroči njun propad, si je južnoafriški gledališki režiser zamislil kot zgodbo v zgodbi gledališke skupine beguncev iz Demokratične republike Kongo v begunskem taboru. Amaterska skupina naleti na zaboje, polne kostumov, rekvizitov, libretov in starih posnetkov opere Macbeth. Ob brskanju med predmeti se jim porodi misel, da bi sami lahko uprizorili Macbetha, saj v njem odkrijejo številne povezave s položajem v svoji domovini, ki jo uničujejo okrutni klanski boji za oblast in prevlado nad ozemljem, bogatim z rudniki zlata. Skladatelj Cassol je Verdijevo partituro priredil za deset temnopoltih južnoafriških opernih pevcev in dvanajst glasbenikov. Izvedla jo bo skupina ...
<mark>DVOJEZI</mark>ČNA ŠLAGERICA ITALIA TI AMO ITALIA III.

DVOJEZIČNA ŠLAGERICA ITALIA TI AMO ITALIA III.

Radio Študent, 7. januar 2016 ― Nedeljska šlagerica se ponovno posveča pesmim, ki so bile prevedene iz italjanskega izvirnika, in so jih izvajali popevkarji iz različnih republik naše bivše skupne domovine. 1 - DUŠAN JAKŠIĆ – Marina – Marina – R. Granata 1959 2 - BETI JURKOVIĆ – Nogometna utakmica – La partita di pallone – Rossi, Vianello 1962 3 - ĐORĐE MARJANOVIĆ – Vulkan – Vulcano – P. Massara 1964 4 - GABI NOVAK – Ko sitno zrno pijeska – Legata a un granello di sabbia – Marchetti, Fidenco – 1962 5 - BORO PETROVIĆ – U kuči Irene – A casa di Irene – Maresca, Pagano – 1965 6 - LILJANA PETROVIĆ – Mlada sam – Giovane giovane – Donaggio 1962 7 - LOLA NOVAKOVIĆ – Nočas u luna parku – Stanotte al luna park - Rossi – 1962 8 - MONTENEGRO FIVE – Večeras me bacaš – Staserra mi buto – Amuri, Canfora – 1968 9 - SANJALICE – Nemoj reči da me voliš – Io che no vivo senza te – Donaggio, Pallavicini – 1965 10 - VIŠNJA KORBAR – Ja ti i ruže – Io tu e le rose – Brinniti, Pace, Panzeri – 1967 11 - ZLATKO GOLUBOVIĆ – Aplauzi – Aplausi – Cavallaro, Beretta – 1969 12 - VASILIJA RADOJČIĆ – Tango za ljubav – Tango d'amore – Rocco Granata – 1963 13 - MIKI JEVREMOVIĆ – Pesma snega – Aria di neve – Sergio Endrigo – 1962 14 - LUIGI MOLINARI – La colpa fu – Rdeči cvet (Beneški fantje) - Sciorilli – 1956 San Remo 15 - BENEŠKI FANTJE – O ce biel ciscjiel a Udin – Oj prelepo mesto videm – Furlanska narodna – 1966 16 - GORI USSI WINNETOU - Adio Pola 1988 17 - PEPEL IN KRI – Evropa 92 – Insieme – Cutugno 1990  

PA ZDRAVI OSTANITE

Špehšpilja, 6. januar 2016 ― Triinštirideset mesecev tega sem oddal prvo Bedančevo beležko (ki je to ime dobila tam do pete inkarnacije enkrat) tedaj še reviji z drugim, dokončnejšim naslovom, in drugemu uredniku. V iskanju snovi, o kateri bi se splačalo zapisati teh nekaj vsakotedenskih povedi, sem si na vidne živce vrgel marsikatero oddajo, ki je sicer ne bi, a se mi je zdela dovolj bizarna, obupna ali intrigantna, da bi me lahko navdahnila. Tako sem potil krvavi pot med melodijami morja in sonca, kičastimi hvalnicami materi domovini in glasovno podhranjenimi (tako izvedbeno kot v številu prejetih telefonskih klicev) potencialnimi evrovizijskimi kandidatkami. Trajnih posledic za zdaj še ni opaziti, ne gre pa odmisliti možnosti, da se nekoč prebudim v fetalnem položaju, medtem ko mi iz ust curlja slina in bruhajo besedila vseh zadnjeuvrščenih pesmi na EMI. Kar nekaj nadaljevank sem se lotil po dveh ali treh ogledanih delih, ker so me navdušile in nisem želel čakati z razširjanjem vesti o dobri novi robi. Na srečo sem le malokrat brcnil v temo, z eno svetlo izjemo, ki je žarela v luči padajočih rožnatih zvezd. Pod kupolo naj bi bila slovesna vrnitev Stephena Kinga na male ekrane, a se je izkazala za podobno godljo iz riti privlečenih zasukov kot njegova predelava Trierjevega Kraljestva. Ko sem brskajoč po spominu šel pogledat, kaj sem tedaj zapisal na teh straneh, sem pomirjeno opazil, da sem bil dokaj skeptičen, a mi je po svoje žal, da nisem s serijo vztrajal dlje in iz ogleda napravil serije bentečih hudovanj. Med pisanjem se mi je utrnilo kar nekaj idej, ki me spremljajo še zdaj. Tako je parodija na 50 odtenkov sive za slovenske gospodinje, ki sem ji v trenutku lovljenja roka za oddajo (pri čemer sta bila oba urednika, tako Martin na začetku kot zdaj Marjan, vselej milostna in blagohotna) nadel naslov 50 odtenkov njive, zaživela v okviru mojih stand up nastopov in se na koncu samodejno ustoličila na mestu naslova predstave, s katero že poldrugo leto spravljam ljudi v krohot. Zdaj, ko se
Slowenische Kunst

Slowenische Kunst

Radio Študent, 4. januar 2016 ― Snega danes zagotovo ne manjka, žal pa nam ta dan ni navrgel obilico kulturnega dogajanja. Ker ne smemo obupati, smo pobrskali po tem, kaj lepega so o dogajanju na slovenski kulturni sceni leta 2015 zapisali nekateri tuji mediji. Morda bi pričakovali, da bo največkat omenjena pregledna razstava Kolektiva NSK, pa očitno prednjači 31. grafični bienale, ki je v Ljubljani potekal jeseni. Morda zato, ker je imel za kuratorico angležinjo Nicolo Lees. Verjetno pa tudi zato, ker sta nas ob tej priložnosti obiskali še dve veliki imeni: David Gothard, nekdanji umetniški vodja Riverside Studios v Londonu, ter Asad Raza, umetnostni producent svetovnih razsežnosti. Vsekakor ju je večkrat omenila Kate Sutton, ki je za ArtForum kar nekajkrat poročala o razstavnemu in ob-razstavnemu programu bienala. Nekaj besed je namenila zgodovini bienala, pri tem pa ni pozabila zapisati, da je Ljubljana umetnostnim poznavalcem verjetno najbolj znana kot domovina Kolektiva NSK in arhitekta Plečnika. Oris razstave pa sta s strani Kate Sutton na Art Forumu doživela tudi Galerija Škuc in njen vodja Vladimir Vidmar, saj je omenjena galerija v času bienala gostila dela britanske umetnice Becky Beasley. Zdi se, da se je Sutton dobro informirala že ob začetku leta, saj njeno pisanje zaznamuje dokaj osebni pristop. Zdenka Badovinac ob razstavi zbirke Arteast 2000 + v moskovski galeriji Garage ni omenjena le kot kuratorica projekta, temveč preprosto kot »Zdenka«. Dragan Živadinov, pa tudi nekako tako: »Dragan, pošlji naju v vesolje,«, poroča ob tujem navdušenju Sutton. Art Forum v letu 2015 podaja še nekaj kratkih doživljajev, spisanih s strani literatov, namenjenih pa v letu 2014 preminulemu pesniku Tomažu Šalamunu. Art News o slovenski kulturni sceni sploh ne poroča, medtem ko na E-Fluxu najdemo zgolj napovedi razstav s strani Moderne galerije ali MSUM-a. Toda seveda: spletni magazin Dazed and Confused je presenečalo, da je Severna Koreja na koncertiranje povabila skupino Laibach, pri
Šumi v gozdovih domačih

Šumi v gozdovih domačih

Radio Študent, 17. december 2015 ― Vam, sinovom in hčeram naroda, poklanjam te novice! Ljubil sem vas od svojega detinstva. Govoril vam bom z bratsko ljubeznijo, zatorej me z ljubeznijo tudi poslušajte. Dolžni ste! Ne grabežljivemu judu ali umazanemu trgovcu, ne denarja, temveč vdanosti! Govoriti vam namreč hočem o najsvetejši stvari, ki jo poznam, o Domovini. Njej ste dolžni! Njej, v svojem naročju vas je nosila, na njenem sesku ste se pojili, njej, vaši Materi! Dolžnosti, ki jih bom navedel, skušam sam in bom vedno skušal, dokler bom živ in zdrav, izpolnjevati, kolikor mi bodo dopuščale moči. Za Domovino bi točil grenke solze. Ali kaj mora storiti sleherni od vas, s svojimi osamljenimi silami, s svojimi žuljavimi rokami, za nravstveno poboljšanje, za dušni napredek, za svoj narod? Vi morate od časa do časa iskrivo izražati svoje verovanje; seveda morate izvršiti, tu pa tam, bratu, ki ni vaš zemljak, delo milosrčnosti. Toda milosrčnost ni in ne sme postati beseda naše bodočnosti. Beseda naše bodočnosti naj bo združenje, bratsko sodelovanje za skupni cilj, toliko višje od milosrčnosti, kolikor je delo mnogih od vas, ki se združijo, da složno dvignejo zgradbo, v kateri bi skupaj stanovali. Zglasite se torej danes ob 19.00 v hramu slovenske kulture, Cankarjevem domu. Slovensko kulturno-umetniško društvo namreč prireja 4. festival domoljubnih pesmi. Ne pozabite, dolžni ste! Ni še konec, vedno boste dolžni! Brez dolžnosti nimate ne imena, ne obeležja, ne glasa, ne prava in niste krščeni kot bratje med narodi. Izrodek človeštva ste. Vojščaki brez zastave in verniki brez monštrance, judje med narodi in insekti med zvermi, ne boste uživali ne vere in ne zaščite. Vseeno, vaša srca ne smejo slepo slediti obupu, potrpite, še naprej vestno odplačujte dolg in verjemite mi, nagrajeni boste. Nagrajen pa zagotovo ne bo umetnik Andrej Koruza, ki bo danes ob 18.00 v Galeriji Layerjeve hiše v Kranju z interaktivno instalacijo podvomil v moralno superiornost velikih vodij, ki s podpisi in kretn
še novic