Simfoniki navdušili s koncertom Cantabile iz Novega sveta

Notranjsko primorske novice » Kultura, 10. oktober 2016 ― Logatec – Ob petletnici delovanja so člani simfoničnega orkestra Cantabile s slavnostnim koncertom z naslovom Cantabile iz Novega sveta v soboto napolnili večnamensko dvorano v Logatcu. Izjemno izvajanje simfonikov so obogatili njihovi gostje, s katerimi so poslušalcem pričarali nepozaben večer. Foto: Valter Leban Simfoniki so na koncertu odigrali 9. simfonijo Iz Novega sveta Antonína Dvořáka. Program so obogatili izjemni tenorist Janez Lotrič, domača sopranistka Mojca Bitenc ter Gal in Severa Gjurin, v velikem finalu pa so zapeli združeni štirje mešani zbori, logaški Adoramus, Stanko Premrl iz Podnanosa, dr. Frančišek Lampe iz Črnega vrha in Brezovica. Glasbeni sladokusci so prisluhnili Handlovi Aleluji, pesmi O Fortuna iz Carmine Burana in Verdijevi napitnici. Foto: Valter Leban Cantabile bo 20. novembra koncertiral na Gala koncertu Radia Ognjišče v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer bo 25. decembra v organizaciji Simfoničnega orkestra Cantabile tudi že tretji božični koncert najlepših božičnih pesmi, na katerem bodo nastopili še MePZ Adoramus, zbor Ljubljanski madrigalisti, solisti in drugi. Maja prihodnje leto pa simfonike čaka koncertiranje v Švici. »Iskrena glasba zbližuje in plemeniti« Simfonični orkester Cantabile vodi dirigent Marjan Grdadolnik, ki obenem vodi tudi mešani pevski zbor Adoramus. Pravi, da se je lepo ukvarjati z glasbo, saj je glasba nebeška stran bivanja. »Če je iskrena zbližuje in plemeniti,« pravi. Svojo povezanost z glasbo nenehno dokazuje skozi različne projekte, ki jih v njegovi karieri ni malo. Z mešanim pevskim zborom Adoramus pred vsakim pomembnim gostovanjem v tujini predvideni glasbeni repertoar predstavi v domačem kraju. Foto: Valter Leban Tako je bilo tudi 11. septembra, ko je zbor Adoramus zapel v cerkvi sv. Nikolaja v Logatcu pred svojim prvim nastopom na mednarodnem festivalu Epidaurus v Cavtatu, ki je bil med 22. in 25. septembrom. V Makedoniji so nastopili na zaključnem koncertu festivala

HOTEL CENTRAL EUROPE

Radio Študent, 29. september 2016 ― Klub Cankarjev Dom, 27. 9. 2016 Na fotografiji Edi Nulz (foto: Cankarjev dom) Jesenski krog cikla Cankarjevi torki se je začel s svojevrstnim »showcaseom« oziroma pregledom ustvarjanja šestih tujih in domačih zasedb pod krovnim naslovom »Hotel Central Europe« in podnaslovom »Skupno praznovanje (15-letnice) kulture«. Z izjemo domače zasedbe Roberta Jukiča in avstrijskega tria Edi Nulz, ki so letos igrali na cerkljanski Keltiki, so bili preostali bendi pretežno neznani. Še več, prihajali so iz Madžarske, Poljske, Češke in Slovaške – dežel torej, ki so s svojo glasbo – vsaj kar se tiče etna ali jazza – na naših odrih bolj sporadično prisotne. Toliko bolj preseneča dejstvo, da razen imen zasedb in navedbe glasbenikov s pripadajočimi inštrumenti v programski knjižici niso o posamičnih skupinah napisali niti besede … Kljub neznanim imenom ali morda prav zaradi njih je bil prostor Kluba Cankarjevega doma že ob šestih popoldne lepo zapolnjen, nemara tudi zaradi brezplačnih vstopnic. Hvalevredno! Scenosled je obljubljal pol ure špila na bend in organizatorji so ne le poskrbeli za hitro pripravo odra po vsakem koncertu, temveč so tudi zasedbe smiselno razporedili glede na njihov glasbeni izraz. Večina nastopajočih je, najbrž zavedajoč se kratkosti nastopa, takoj urezala »in medias res« in se predstavila z udarnimi in dinamičnimi programi. Led so prebili madžarski Polygon Trio, ki so s kombinacijo pihal, bobnov in cimbal vešče krmarili med ljudsko zapuščino in jazzovskimi prijemi. Vsi trije člani zasedbe so nosili enakomerno vlogo in se spretno dopolnjevali v vznesenem igranju. Čeprav je bil pihalec nekako logično zadolžen za nosilne teme, sta cimbalist in še posebej bobnar z zelo razigrano in razpršeno igro kompleksne skladbe še poglabljala in jim dajala pečat navdihnjene svobodnjaške improvizacije. Sledil je po inštrumentariju podoben bend Pacora Trio iz Slovaške, le da je pihalcu in cimbalistu namesto bobnarja družbo delal kontrabasist. Simpatična troj

Četrti dan 57. Jazz festivala Ljubljana

Radio Študent, 3. julij 2016 ― Cankarjev dom, različna prizorišča, 2. 7. 2016 Preostal nam je komentar le še sklepnega, četrtega dneva 57. Jazz Festivala v Ljubljani, ki je postregel s šesterico številčno mešanih sestav. Tudi zadnji dan smo bili priče nekaterim dobro znanim imenom ter pri nas še neslišanim glasbenikom in glasbenicam. Posebej bomo omenili dve premierni združenji: prvo dveh klavirskih glasbenih mojstric Kaje Draksler in Eve Risser, drugo pa sveže formiran skandinavski kvartet Gard Nilssen Acoustic Unity. Program je nato v večernem delu nudil še dve odmevni zasedbi: trinajstčlanski orkester Paal Nilssen-Love Large Unit in trio pod okriljem japonske pianistke Hiromi. Čeprav se je že petkov jazz večer raztegnil v zgodnje nočne ure, se je sobotni dan otvoril že v poznem dopoldnevu. V parku ob Prešernovi ulici je ob spremstvu Knjižnice pod krošnjami v prijetnem vzdušju kmalu po enajsti uri nastopil ameriški bobnar Hamid Drake. Ta je po razposajeni otroški delavnici med jutranje kafetkarske pogovore vnesel svoje ritemske zgodbe, ki jih je s posvetilom Maxu Roachu sprva podajal preko bobnarskega seta, v drugem delu pa tudi preko različnih tradicionalnih tolkal ob govorni pripovedi. S svojo prezenco in spretnostjo v poliritmiji, ki je publiko vztrajno bližala odru, je pričaral posebno vzdušje. Četudi nam je bilo težko zapustiti prijetno dopoldansko sonce, sta nas do težko pričakovanih večernih nastopov v Klubu Cankarjevega doma lahko razvedrila še dva koncerta – Gard Nilsen Acoustic Unity s Fredrikom Ljungkvistom ter manipulator zvočnosti vinilnih plošč Pedro Lopez, ki je na programu nadomestil trio Velkro. Skandinavski kvartet pod okriljem bobnarja Garda Nilssena je v maniri težkega swinga odpiral precej prostora za improvizirane razvoje skladb, ki so se vršile v jasnem viharju zvočnega spektra dveh saksofonov, globokega kontrabasa in poudarjenim ritmom ride činele. Posledično so izredno dinamično izpadle vmesne umiritve, na primer kontrabasistove solaže, ki so poudari

PRVA DNEVA 57. JAZZ FESTIVALA LJUBLJANA

Radio Študent, 2. julij 2016 ― Cankarjev dom, različna prizorišča, 29. in 30. 6. 2016 Na fotografiji: Thomas de Pourquery Supersonic (foto: Nada Žgank) Jazz festival Ljubljana zdaj že vrsto let sledi dobro dodelanemu konceptu s koncerti v različnih dvoranah Cankarjevega doma, z mešanico dobro znanih imen in pri nas še neslišanih glasbenikov ter tudi z bogatim spremljevalnim programom - od predavanj do razstav in bolšjaka plošč. Letos so preizkušenemu konceptu dodali solistične koncerte v Parku Evrope, ki so povrhu zastonj in imajo tako tudi nalogo animirati občestvo, ki se sicer morda niti ne bi pomudilo na kakem jazzovskem koncertu. Več kot dobra poteza je bila, da se je letošnja 57. izdaja festivala začela prav s takim solo nastopom na odprtem, saj so organizatorji na ta način lahko še dodatno spromovirali novopridobljeno prizorišče. Obenem so s tem koncertom uvedli enega letošnjih fokusov ali središč štiridnevnega jazziranja: bobnarje in tolkalce v različnih kombinacijah. Günter »Baby« Sommer, nemški veščak na opnah, činelah, ropotuljah, gongih in mnogih drugih zvočilih, je imel čast krstiti oder in odpreti festival. To legendarno ime novega evropskega angažiranega jazza je sredi 80. let že nastopilo v Cankarjevem domu, a kot se je slišalo iz njegovega nagovora, se tega ne spomni … Nič ne de, morda je zaradi narobe razumljenega dejstva, da v Ljubljani igra prvič, v svojo bliskovito in duha polno igro vpletel kako iskro več, kot bi jo sicer. Sommer je izvajal sklade z albuma Dedications, zgovorno naslovljenega izdelka, na katerem se je poklonil številnim vzornikom, kajpak samim bobnarjem, kot so Baby Dodds – po katerem si je nadel vzdevek –, Max Roach, Art Blakey, Han Bennink in Paul Lovens. Na svoji razširjeni bateriji bobnov, ropotal in drugih zvočnih pomagal, ki jim je občasno dodal kake orglice ali troblje nenavadnega videza, je mojster barvanja dinamike ob kratkem nagovoru odigral svoje skladbe, posvečene bobnarskim legendam, in jim na koncu dodal spet zgovorno poimen

NEOFONÍA: Opuščeni čas

Radio Študent, 27. maj 2016 ― Cankarjev Dom, Klub CD, 25.5.2016 Brian Ferneyhough, Mnemozina, za basovsko flavto in trak (1986) Dai Fujikura, Opuščeni čas, za električno kitaro in osem glasbenikov (2008) Tristan Murail, Trinajst barv zahajajočega sonca, za flavto, klarinet, violino, violončelo in klavir (1978) Fausto Romitelli, Pesek časa, za šest izvajalcev (1991) Pierre Jodlowski, Ljudje/Čas, za šest glasbenikov, elektroniko in video (2004) V sredo je se v Klubu Cankarjevega doma zgodil še en izmed dogodkov cikla Predihano, ki sporadično, vendar relativno konsistentno v tukajšnji prostor plasira izbrane izvedbe del povojne komponirane glasbe različnih skladateljev in desetletij oz. tistega miljeja, ki se navadno označuje z oksimoronom »sodobna klasična glasba«. V izvedbi zasedbe Neofonia in ob dirigentstvu Setevena Loya ter s podnaslovom »Opuščeni čas« je bil predstavljen program petih skladb petih različnih skladateljev, med katerimi sta vsekakor izstopala nekoliko starejša in bolj poznana Tristan Murail in Brian Ferneyhough. Večer je bil zastavljen dvodelno, vsaki skladbi je bila namenjena drugačna zasedba, tako da je bil vmesni čas napolnjen s tehničnim in prostorskim usklajevanjem. Prva je bila na vrsti skladba Briana Ferneyhougha »Mnemozina« za basovsko flavto in trak v izvedbi mlade flavtistke Anje Brezavšček, ki se tudi sicer posveča izvajanju sodobnega repertoarja in med drugim izvaja tudi na teh valovih večkrat predvajanega Salvatoreja Sciarrina. »Mnemozina« je prinesla tisto specifično vrsto postserialistične kompleksnosti, ki smo je pri Ferneyhoughu vajeni in ki sam material temperiranih tonov že ukrivlja tudi proti nečem drugem. In basovska flavta Anje Brezavšček se je zdela še posebej pripravna za ustvarjanje teh vmesnih in begotnih, nemara celo atavističnih prostorov, ki pa so tudi zelo hitro in v neizpodbitnem razrahljanem atonalnem toku odbrzeli mimo. Sestavni del je tudi osemkanalni zvočni posnetek dodatnih partov za flavto, ki se nanašajo še na neke dr

Skupina Laibach lani v Severni Koreji, letos na odru <mark>Cankarjevega</mark> <mark>doma</mark>

Skupina Laibach lani v Severni Koreji, letos na odru Cankarjevega doma

Notranjsko primorske novice » Kultura, 10. maj 2016 ― Ljubljana – Najbolj prepoznavna slovenska glasbena skupina v tujini, Laibach, je evropsko turnejo »The Sound Of Music Tour 2016« zaključila 9. maja 2016 ob 20.00 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, kjer so gostili glasbeno zasedbo Silence. Lansko leto so igrali v Severni Koreji. Laibach plakat 2016 – Foto: Laibach V sklopu evropske turneje, ki jo skupina imenuje “Turneja po okupirani Evropi” (spomnimo: prva Laibachova “Turneja po okupirani Evropi« se je zgodila davnega 1983, še v času hladne vojne, ko so meje in zidovi med državami še obstajale), so že nastopili na razprodanih koncertih v Beogradu, v Berlinu (Haus der Kulturen der Welt), Kopenhagnu (Koncerthuset), Stockholmu in Oslu. 9. februarja pa so razširjeno verzijo tega programa, ki se naslanja na aktualno evropsko begunsko problematiko, odigrali v sodelovanju s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v znameniti bruseljski dvorani Henry Le Boeuf v Palači lepih umetnosti (BOZAR). Gostovanja skupine Laibach v letu 2015 Poleg že omenjenega gostovanja v Severni Koreji (ob Dnevu osvoboditve izpod japonske okupacije) je skupina Laibach lani imela izjemno plodno in delovno leto, saj so se v prvi polovici leta predstavili na številnih koncertih po Evropi in v Sloveniji, pozneje tudi na obsežni turneji v ZDA in Kanadi, temu pa sta ob 35. obletnici skupine sledila še dva posebna nastopa v domačih Trbovljah. Julija je skupina odigrala razprodan koncert na strehi zagrebškega Muzeja sodobnih umetnosti, decembra pa prav tako razprodala koncert v Beogradu. Vmes so Laibach nastopili še na festivalih na Portugalskem, v Srbiji in v Makedoniji, Moderna galerija v Ljubljani pa je predstavila obsežno zgodovinsko razstavo o Neue Slowenische Kunst, katere bistveni sestavni del je bila tudi skupina Laibach, ki je ob tej priliki pripravila poseben zvočni performans pred Moderno galerijo. Povzeto po www.rockline.si

Predihano / Zvokotok: Kompulz

Radio Študent, 23. december 2015 ― Klub Cankarjevega doma, 21. 12. 2015 V sredo zvečer sta se nadobudnemu poslušalcu ponujali kar dve zvočni kopeli, nad katerima so viseli črni oblaki časovnega prekrivanja. Res, da je bil letošnji december v ponudbi sveže glasbe izjemno pester, pa vendar se vseeno prepogosto zgodi, da so dogodki, ki pritegujejo podobno publiko ali pa imajo vsaj ta potencial, organizirani na iste dni ob isti uri. Škoda. Poleg Ropotarnice, v kateri je nastopil Zlatko Kaučič, se je v Klubu Cankarjevega doma odvijal koncert iz cikla Predihano / Zvokotok. Svoje delo nam je predstavil ansambel Kompulz, ki povezuje vidnejše ustvarjalce iz polja sodobne klasične glasbe. Tokratno srečanje je zaznamovala krstna izvedba skladbe Thinker / Mislec, Petre Strahovnik, ki je delo napisala prav po naročilu ansambla. V skladbi se skladateljica ukvarja z odnosom »med 'ustvarjanjem' in 'filozofiranjem'«, med opomenjanjem in absolutnim. Delo je učinkovito tudi brez komentarja v programskem listu. Strahovnikova se posveča raziskovanju zvoka in skupnega muziciranja ansambla. Uporablja razširjene tehnike, med katerimi gre izpostaviti igranje klarineta v skledo vode. Neredko se zgodi, da izraba razširjenih tehnik ostaja sama sebi namen in dokazuje le virtuoznost izvajalca. Strahovnikova to presega z jasno umeščenostjo spremenjenega zvoka v strukturo celotne kompozicije in spajanjem v barvni spekter ansambla. Skladbo gradi iz drobcev, ki sprva tiho, čez čas pa vse jasneje in glasneje izstopajo iz skupinskega »drona« clusterske zvočnosti. Nekakšno podstat ohranja s klavirjem in tolkali. Klarinet, saksofon in harmonika pa medtem tvorijo osrednjo celico, ki med seboj komunicira in si podaja glasbeni material. Tudi ansambel se je pri izvajanju dobro odrezal in nam tako predstavil bistvo skladbe Mislec. Sicer je ponedeljkov koncert otvorila še ena skladba po naročilu ansambla: Munk punq tezilo, Bruca Hamiltona. Le-ta je bila prvič izvedena lanskega novembra v okviru cikla Zvokotok, tokrat pa

Bratko Bibič & The Madleys z gosti

Radio Študent, 26. november 2015 ― 24. 11. 2015, Klub Cankarjevega doma Klubsko dogajanje z najlepšim razgledom nad prestolnico je v torek zopet minilo v čast enemu izmed velikanov sodobne slovenske glasbe. Kot smo vajeni iz preteklih sporedov ciklusa koncertov v Klubu Cankarjevega doma, so snovalci programa posebno pozorni pri obujanju okroglih obeležij in takšnih in drugačnih glasbenih praznikov našega prostora. Tokratni dogodek pa je imel recimo temu malo manj praznično noto, saj smo bili poleg okrogle 20. obletnice delovanja hkrati priča tudi poslovilnemu koncertu Bratka Bibiča od svoje stalne spremljevalne skupine The Madleys. Ker gre namreč za rahlo prelomnico v karieri glasbenika, ki ključno zaznamuje slovenski glasbeni prostor že več kot tri desetletja, je za to uverturo v bodoče, še nepopisane glasbene liste pripravil posebno glasbeno predstavo z razširjeno postavo glasbenih gostov. Bibič je v poimenovanju slovesa od svojih dolgoletnih studijskih in odrskih pajdašev izhajal iz legendarnega jingla Radia Študent iz 80. let, ki pravi: »Če že tonemo, potonimo s plapolajočimi zastavami« bivšega radijskega kolega Iztoka Sakside. Šlo je torej za pokončno in delno samoironično slovo od neke dolge glasbene romance, v kateri so glasbeniki oziroma inštrumenti na torkov večer prevzeli glavne vloge. Bibič je preko dobro uro in pol dolgega koncerta nizal skladbe pretežno iz zadnjega studijskega albuma Kabinet čudes Brutka Bimbiča, ki je pri založbi Klopotec izšel leta 2013. V spored so se kakopak za to priložnost vrinila nekatera ključna dela glasbene formacije, ki so zaznamovala zvok in tišino omenjene romance. Vstopni fanfarovski ločen prihod celotne zasedbe iz vseh smeri je nakazal, da bo tokrat oder kluba skoraj premajhen za zbrani kolektiv. Postopno zasedanje lastnih odrskih mest je impulzivno narekovala ostinirana ritmična fraza Marjana Stanića na zvoncu, ki je služila kot vez med oglaševanjem in nameščanjem v uvodno skladbo Encore un W. Ta nas je popeljala v tipični Bibičev zvo

Tranzitorno stanje

Radio Študent, 3. november 2015 ― V Prvem preddverju Cankarjevega doma so ob enih otvorili razstavo umetnika Jureta Cvitana, ki ga močno inspirira ulična umetnost. Prepričuje z osebnoizpovednimi in kritičnimi vsebinami, ob čemer se sklicuje na disko, pank in trash. Preseneča s fluorescenčnimi žarnicami in se na meji med ateljejskim in uličnim ukvarja z vprašanji bivanjske problematike, dostojnega preživetja, iskanja boljšega prostora, boljših ustvarjalnih razmer in gmotne stabilnosti. Drevi ob osmih bo v Kinu Šiška otvoritveni koncert festivala SONICA. Večer bodo odprli domači synth ustvarjalci Ontervjabbit, sledil pa bo svetovno priznani tonski inženir in strokovnjak na področju masteringa Rashad Becker. Sodeloval je z mojstri, kot so Robert Henke, Holly Herndon, Shackelton in Pantha du Prince. Neujemljiv značaj zvoka bo danes v Šiški Beckerju pomagal utelesiti francoski mojster prostorskosti zvoka Alex Augier. Organizatorji festivala pa želijo tranzitorno umetnost zainteresiranim približati tudi z delavnicami in pogovori. Več o delovnem konceptu letošnje Sonice in programu Futureschool nam je povedal Luka Zagoričnik. Izjava Poleg današnjega performansa pa bo Rashad Becker jutri z Gregorjem Zemljičem imel delavnico glasbene produkcije in masteringa. Še nekaj o prihajajočih delavnicah, ponovno Luka Zagoričnik: Izjava V Mali Drami bo, takisto ob osmih, krstna uprizoritev dramskega besedila Varni Mihe Mazzinija v režiji Renate Vidič. Igra tematizira paranoidno potrebo sodobne družbe po varovanju. Delo je postavljeno v čas, ko življenja oseb nadzorujejo računalniki in je pristen stik med ljudmi nezaželjen. Protagonista igre si dovoljenje za otroka pridobita tako, da prestaneta izkušnjo nege androida. Kljub znanstvenofantastičnemu žanru je delo v trenutni varnostni obsesiji srhljivo aktualno. Dogodek uvaja v ponoven sklop programa Novih branj. Bralne uprizoritve v Drami so namenjene približanju gledališke produkcije občinstvu in preizkusu besedil, ki bi jih v prihodnosti radi

1, 2, 3, 4 FEAT. KAJA DRAKSLER, SUSANA SANTOS SILVA & DE BEREN GIEREN

Radio Študent, 8. april 2015 ― Klub Cankarjevega doma, 31. 3. 2015 foto: Nada Žgank Včeraj se je v okviru serialke Cankarjevi torki v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani zopet odvil koncert mestu zdaj že poznanih jazzovskih izvajalcev, zopet tudi povezan s plodno prakso organizatorjevega kontinuiranega sodelovanja s portugalsko založbo Clean Feed. V dveh koncertnih sklopih smo prisluhnili najprej Kaji Draksler s krajšim solističnim recitalom, ki se ji je nato v duu pridružila še portugalska trobilka Susana Santos Silva. V drugem sklopu pa je bila osišče pozornosti mlada belgijska zasedba De Beren Gieren, ki jo je v programski lok koncertnega večera imenitno vpletel ponovni vstop Silve. Skupaj so De Beren Gieren ter Silva tudi predstavili ploščo sodelovanja. Ta je bila izdana nedavno za Clean Feed, posneta pa je bila prav na istem odru v Ljubljani, lani v sklopu Jazz festivala. S solističnim uvodom pianistke Kaje Draksler smo prejeli morda najbolj široko in odprto zastavljeno premiso večera. Njeni tovrstni recitali nam že nekaj časa tudi koncertno niso več tujka, očitno pa vedno znova tudi navduši, zato se teh nastopov vsakič znova veselimo. Svojevrstna mešanica močne tehnike ter zadržane in zmerne, a vseeno otipljive in doživete interpretacije; prevladujočega jazzovskega idioma improvizacije, polnega kompozicijske in pianistične/izvajalske reference ter prečenega z določeno mero bolj prostih vplivov in razširjenih tehnik; pa odzven sodobne klasične glasbe in značilno vpletena tematska motivika …, vse to glasbi Kaje Draksler vdihuje vznemirljivo življenje, ki ga preko robov pričakovanj najverjetneje ponese ravno izvedbena lahkotnost, suverenost znotraj določenega krhkega nastavka, ko se glasbenica predstavi na poseben intimen način, se opazno doživeto prepusti lastni igri, vmes spontano vokalizira in se smeji. Tokrat nam je predstavila tri novejše skladbe z bolj ali manj specifičnimi tematskimi motivi. Prva je bila zanimiva glasbeniška meditacija na fiziko zvoka, imenovana

Ingebrigt Håker Flaten Chicago Sextet

Radio Študent, 4. december 2014 ― Klub Cankarjevega doma, 2. 12. 2014 Cankarjevi torki vsako leto vztrajno prepričujejo publiko, da so sestavili program vreden ogleda. Enostavno sporočilo, ki se s pomočjo glasbenikov, kot so Ingebrigt Håker Flaten, vsako leto znova uresničuje. Flaten, ki ga poznamo že iz njegovih drugih projektov, kot so The Thing, Atomic Scorch Trio, Free Fall in še kaj, postaja v avantgardnih vodah jazza že pravi zvezdnik. Nekateri pravijo, da gre za sodobno verzijo Paula Chambersa. Kot glasbeniku mu v veliko korist verjetno štejeta njegova široka zverziranost in izkušenost, nekaj, za kar se poteguje vsak glasbenik, a z različnim uspehom. Pri Flatnu se sliši, da ne tiči samo v okvirih jazza, ampak raziskuje tudi sorodne in ne toliko sorodne žanre, katerih vplive nato vsadi v svoje barvite projekte. V torek zvečer smo bili tako priča njegovemu Chicago Sextet projektu, katerega prvotna ideja seže v leto 2006, ko je Flaten obiskal Chicago. Bendu, ki združuje izročila evropske ljudske glasbe z jazzom in temu dodaja ostrino svobodnjaških improvizacijskih vsadkov, so se na začetku pridružili saksofonist Dave Rempis, bobnar Frank Rosaly, Jeff Parker na kitari, vsi takratni prebivalci Chicaga. Poleg njih se je ansamblu pridružil še norveški Ola Kvernberg na violini, a šele s prihodom vibrafonista Jasona Adasiewicza je bend leta 2011 ugledal luč pod današnjim imenom. Edina sprememba izhodiščne postavitve je bila nedavna zamenjava kitarista Jeffa Parkerja z mladim nizozemskim Jasperjem Stadhousersem. Koncert, ki je bil na sporedu ob 20.00, se je začel s sproščeno zamudo, ki je bila ravno prav dolga, da so še zadnji prispeli lahko na hitro preleteli opremo in inštrumente na odru. Tam je pozornost nase vlekel predvsem vibrafon, inštrument ki ga vse preredko vidimo in slišimo v živo. Poleg tega je bil vznemirljiv pogled tudi na kupček kitarskih pedal, ki je sedel v ospredju. Mnoštvo kitarskih efektov je na hitro vzbudilo alarm in hkrati upanje, da kitarista ne bo preveč zan

Sto let od rojstva Ceneta Vipotnika

Večer, 13. november 2014 ― V Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma je bila v torek prireditev, posvečena stoti obletnici rojstva pesnika Ceneta Vipotnika. Pesnik Boris A. Novak je predstavil Vipotnikovo pesniško zbirko Drevo na samem, ki je izšla ob jubileju, pripravili pa so tudi umetniški program, ki ga je režiral Igor Likar, glasbeno opremila pa Darja Hlavka Godina. V umetniškem programu so nastopili Ana Vipotnik in Igor ...

Elisabeth Harnik/Didi Kern/Ken Vandermark

Radio Študent, 1. oktober 2014 ― Klub Cankarjevega doma, 30. 9. 2014 Kenu Vandermarku se danes spodoben program novojazzovskih koncertov težko ogne in že nekaj časa take opazke ne moremo razumeti kot zgolj sodbe okusa ali individualne naklonjenosti. V več kot deset letih, kolikor lahko na domačih odrih spremljamo njegove razne zasedbe, po mnenju pričujočega pisca že dolgo ni več prostora za kovanje v zvezde ali občudovanje talenta, saj v dolgem obdobju od čikaškega saksofonista enostavno nismo vedno doživljali razkazovanja instrumentalistove briljance. Glasbenikova kvaliteta je drugje in je prišla do izraza tudi na včerajšnjem večeru v Klubu Cankarjevega doma. Ta je bil napovedan kot večer ob Vandermarkovi 50-letnici, ki pa je brez pretiranega slavja obeležila njegov lik in delo predvsem skozi dokumentarni film Musician dokumentarista Daniela Krausa. Film je starejšega datuma in primarno ne izhaja toliko iz fascinacije nad določenim likom in delom, kolikor je del serije o ameriškem delavcu. S tem pa se tudi izogne različnim mistifikacijam tako glasbenikove osebe, jazzovske skupnosti ali svetovnonazorske izjemnosti, ki se občasno še drži predvsem nekaterih novinarskih diskurzov o svobodnih improviziranih godbah. Pri včerajšnji projekciji je verjetno ostalo povedno dejstvo, da se zdi za film, ki glasbenika ne intervjuja, o njem ne pripoveduje zgodbe, pač pa ga prikazuje v različnih in premišljeno odbranih momentih njegovega dela, ravno Vandermark odličen protagonist. Tudi ko smo ga na primer imeli dovolj ali preveč, ali pa nas kak njegov nastop enostavno ni navdušil, kar sicer ni običajno, mu ne bi mogli očitati mitologizacije umetniške individualnosti. Toliko danes Ken Vandermark, ki sicer kot glasbenik ne trpi pomanjkanja, a se tudi ne utaplja v brezdelju, nastopa predvsem kot križišče različnih novojazzovskih kolektivov, ne da bi to zmanjšalo njegov prispevek znotraj njih. Temu je sledil koncert Vandermarkove bolj sveže zasedbe manjšega formata, ki je mimogrede po mnenju pisca

Veliko priložnosti za mlade

Dnevnik, 4. september 2014 ― Program Cankarjevega doma bodo v prihajajoči sezoni sestavljale predvsem uveljavljene vsebine, od glasbenih abonmajev in ciklov do filmskega festivala Liffe in pestrega odrskega dogajanja.

Juana Molina na Drugi godbi

Radio Študent, 30. maj 2014 ― Klub Cankarjevega doma, 29. 5. 2014 Dolga vrsta pred blagajno, že vnaprejšnje informacije, da je koncert razprodan, ter – kot smetana na vrhu visoke torte – sam veliki Mulatu Astatke – tokrat seveda kot poslušalec –, ki vstopi v dvigalo tik pred vašim poročevalcem, so bili več kot všečen uvod v otvoritveni koncert Juane Moline na jubilejni 30. Drugi godbi. Da je bil koncert razprodan, je zasluga tudi simpatične poteze organizatorja, da je imela prva stotnija imetnikov festivalske vstopnice zastonj vstop na ta h glavnemu programu kasneje dodan koncert. A ne glede na dejstvo, da je bil koncert te v zadnjih letih vse bolj prodorne in samosvoje argentinske glasbenice »pridružen« uradnemu programu, je bil njen nastop na več načinov uokvirjen z dolgoletno in pisano tukajšnjo drugogodbaško zgodovino. Ker je podpisani slišal tudi večino koncertov na prvi izdaji festivala leta 1985 in zatem tudi veliko večino preostalih festivalov, so se neizogibno kar sama od sebe ponujala različna vprašanja

še novic

Novice

zadetki za Glasbeni program Cankarjevega doma