Poiesis, 3. april 2016 ― Čas dogajanja: začetek osemdesetih let minulega stoletja. Z mladostnim prijateljem, s katerim takrat delava prve korake v poezijo, sediva v Okrogli dvorani Cankarjevega doma na predstavitvi Pesniškega almanaha mladih (1982). Tja so naju privedle tvoje pesmi, objavljene v omenjeni knjigi pod naslovom Ona je kuhala, jaz sem pa pel. Kako danes gledaš na tisti čas, tiste pesmi, na sam »projekt« Pesniškega almanaha mladih? Sam sem na primer ob tej knjigi prvič zvedel za založništvo in tudi za to, da je založništvo v globoki krizi … Bil sem zelo vesel, da sem lahko objavil svoje pesmi. Med njimi so bile tudi tiste, s katerimi se je začelo Gledališče Ane Monró, ko sem jih ob plesni spremljavi Mareta Kovačiča decembra 1981, ko so na Poljskem uvedli vojno stanje, recitiral na »Škucevi prednovoletni razprodaji« v Festivalni dvorani. Pesmi sem pisal za nastope v živo, bil sem del t.i. alternative, nisem bil sodelavec nobene literarne revije, a sem si seveda želel objave, tako zaradi promocije svojih pesmi »širši javnosti«, kot tudi zaradi honorarja. O stanju v založništvu takrat nisem razmišljal, nisem bil več samo del gledališke, ampak tudi literarne scene. Na ta račun sem imel tudi par nastopov, prvega skupaj z Alešem Debeljakom na [...]