Airbeletrina,
28. avgust 2019
― Na koncu sem na Sarajevskem filmskem festivalu največ časa namenil tekmovalnemu izboru celovečernih igranih filmov. Najprej me je navdušil And Then We Danced, nato pa sem se naslednji dan po projekciji bolgarskega filma Rounds dokončno odločil, da se bo verjetno splačalo vsak dan zjutraj privleči do Sarajevskega nacionalnega gledališča in tam ob dveh zaporednih filmih s pogovori preživeti festivalske dopoldneve. Da bo za izbor vzhodnoevropskih in balkanskih filmov, ki se potegujejo za srce Sarajeva, vredno spustiti celo filme Pawla Pawlikovskega, ki mu je letos kot dobitniku nagrade za izjemne dosežke v filmski umetnosti posvečen poseben program Tribute to ter dobršen del projekcij iz drugih selekcij programa. And Then We Danced in Rounds sta sicer že takoj na začetku postavila zelo visoke standarde, ki jih kasnejši filmi pogosto niso več dosegli, a so bili kljub temu s svojimi zgodbami, liki, problemi, ki so jih obravnavali, in v nekaterih primerih izvirnim filmskim jezikom, izrazom mladih, nacionalno in spolno raznolikih filmskih ekip, vredni vse pozornosti. Le bosanskega filma Sin mi kljub vsem prizadevanjem na koncu ni uspelo pogledati.