Mestna knjižnica Ljubljana, 24. julij 2019 ― Odkar so staroslovenski veljaki leta 1858 na Vodnikovi šišenski domačiji postavili marmorno ploščo in vanjo vklesali, da se je tod rodil »pervi slovenski pesnik«, je sodba o Vodnikovem pesniškem prvenstvu stala, obstala in naposled okostenela. Valentin Vodnik je bil – četudi nemara ni prvi slovenski pesnik – vsekakor prvi, ki so ga po smrti doletele kultne oblike čaščenja. Takšen razvoj ni bil nič posebnega, saj so se pesniški komemorativni kulti sredi 19. stoletja viralno širili po celotnem kontinentu, mrtvi pesniki pa so se spreminjali v emblematične figure narodnih gibanj. Tudi pri nas so se po revolucionarnem letu 1848 zlasti staroslovenski voditelji vse bolj zavedali potrebe po »vélikih možeh«, primernih za slavljenje. Prvi kandidat za kanonizacijo je bil Valentin Vodnik, njen sprožilni moment pa že omenjena šišenska slavnost, obhajana na predvečer stoletnice pesnikovega rojstva 2. februarja 1858, ki je v slovenski kulturni prostor prvič zares uspešno vpeljala vzorec ritualne komemoracije pesnikov. Predavatelj bo pretresel pomembnost slovesnosti ob odprtju spominskega obeležja, nato pa orisal kompleksno pot, ki je Vodnika vodila od Šiške do centra Ljubljane, kjer je 30. junija 1889 v spektakularnem tridnevnem slavju luč sveta zagledal prvi veliki spomenik bodoče metropole Slovencev z izrazito nacionalno konotacijo. Na koncu bo nakazal mehanizme, ki so kult nekdanjega narodnega »vodníka« potisnili v globoko senco »edinega« in »največjega« – nacionalnega pesnika Prešerna. Marijan Dović je višji znanstveni sodelavec in izredni profesor na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, predava pa tudi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Objavil je monografije Sistemske in empirične obravnave literature (2004), Slovenski pisatelj (2007), Mož z bombami (2009), Prešeren po Prešernu (2017) in National Poets, Cultural Saints: Canonization and Commemorative Cults of Writers in Europe (