SEM, 17. april 2020 ― Spoštovane obiskovalke, spoštovani obiskovalci! Ob pojavu pandemije smo v Slovenskem etnografskem muzeju želeli razen naših številnih digitalnih vsebin našim zvestim obiskovalcem ponuditi tudi nekaj novega, hkrati pa smo želeli prispevati k dokumentiranju nastale situacije kot družbeno odgovorna ustanova. Odločili smo se za zbiranje šal in vicev na temo koronavirusa, ki so se pojavili med nami. Ena od značilnosti vicev sicer je, da se prenašajo ustno, v današnji situaciji, ko smo prisiljeni ostati doma, pa smo priča poplavi vicev preko različnih sodobnih načinov komuniciranja (Facebook, Twitter, Viber, Skype, Whatsapp, elektronska pošta, sms,...). Zbrali smo že več kot 700 vicev v obliki slik, fotografij, videov ali klasičnih besednih, vsak dan med tednom pa na spletni strani SEM objavimo izbor petih najboljših tega dne. Šale so v današnji situaciji več kot dobrodošle, saj nam lahko pomagajo pri razbijanju monotononih dni v izolaciji ali pri premagovanju neprijetnih občutkov, stisk in tesnobe, povezanih s koronavirusom. Zato vas vabimo k prebiranju vicev in da vice iz naše spletne strani delite s svojimi prijatelji, družino. Ob tem pa vas prijazno vabim tudi k brskanju po našem spletnem zavihku SEM OD DOMA, kjer vas med drugim vabimo k ogledu naših bogatih digitalnih zbirk, v katerih lahko najdete izbrane muzejske predmete, bogato predstavljeno fototeko in filme z etnološko tematiko iz naše produkcije. Miha Špiček, Vodja Dokumentacije SEM TOP 5 PRETEKLEGA TEDNA     1. Povabilo k zbiranju vicev ali "koronski humor"     2. Zbirka fotografij Pustne maske škoromatov iz Hrušice     3. Fotografije Orlovih terenskih ekip     4. Zbirka fotografij Karola Holynskega     5. Zbirka fotografij Petra Nagliča

SEM, 17. april 2020 ― Haloška žvegla je lesena stružena piščal tipa prečne flavte s šestimi luknjicami, na katero se da igrati melodije v obsegu skoraj dveh oktav. Največkrat jih izdelujejo iz pušpanovega, slivovega ali hruškovega lesa, v različnih velikostih (od enojke, ki je dolga nekaj več kot 20 cm, do devetke, daljše od pol metra). Osmica in devetka sta narejeni iz dveh kosov, »sta sklepnati«, kakor rečejo v Halozah, predvsem zaradi lažje izdelave. Najstarejša pričevanja in dokumenti o žvegli na Slovenskem segajo v 15. stoletje, živa tradicija žveglanja pa se je ohranila do nedavnega le še v Halozah. Tam se je za domače veselice, žegnanja, godove, ohceti in po skupnih delih, ličkanju koruze, luščenju pešk, ob košnji, teritvi in mlatvi večkrat godlo na žvegle, spremljale so jih marsikdaj še violine, harmonika, orglice ali trstenke, pritegnili so jim tudi pevci. Zadnji izdelovalec žvegel je bil v 90. letih prejšnjega stoletja Izidor Cafuta iz Sedlaška pri Podlehniku, ki je izdelal žvegle tudi za stalno razstavo Med naravo in kulturo. Vir: Igor Cvetko, Družbeno in duhovno. V: Med naravo in kulturo: vodnik po stalni razstavi Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2008. Str. 128.

SEM, 17. april 2020 ― V antični Grčiji poznano glasbilo pod imenom syrinx ali panova piščal sodi med najstarejša glasbila sploh. Sestavlja jih v vrsto zložen niz različno dolgih in zato različno uglašenih cevk. Na naših tleh so se razvijale predvsem trstene panove piščali, največkrat imenovane trstenke, ponekod pa še dudle, orgeljce, piskulice, pišole, toplarce…. Med seboj trdno povezanih cevk pri trstenkah je od 5 do 47. Slovenske trstenke (tipa V) so tako po uglasitvi kot po obliki enkraten inštrument v svetu: nanje se da s hkratnim pihanjem v sosednji cevki igrati tudi dvoglasno, saj sta levi in desni krak glasbila uglašena različno. V preteklosti so trstenke prodajali predvsem kramarji po vaških sejmih, shodih, proščenjih in na božjih poteh, marsikod pa so si jih znali izdelati tudi doma. Nanje so igrali zase in bolj za zabavo, včasih tudi za ples; najraje v družbi s še kakšnim drugim glasbilom, npr. s hruškinim peresom, orglicami, žveglo, violino ali lončenim basom. Nekdaj so bile trstenke priljubljeno glasbilo na Koroškem in prek Štajerske do Prekmurja, južno pa prek Posavja in Dolenjske do Notranjske. Najdlje so se na Slovenskem ohranile v Halozah, kjer jih je še v 90. letih prejšnjega stoletja kot zadnji izdeloval Franc Laporšek iz Podlehnika pri Ptuju, ki jih je izdelal tudi za stalno razstavo Med naravo in kulturo. Vir: Igor Cvetko, Družbeno in duhovno. V: Med naravo in kulturo: vodnik po stalni razstavi Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2008. Str. 128.