Kriterij.si, 24. september 2020 ― Zatočišča za premislek festival Mladi levi 2020 Urednik Thu, 09/24/2020 - 11:30 Zatočišča za premislek Še pomnite, kako je minulo leto mednarodne festivalske programe »so-ustvarjal« razvpiti propad nacionalnega letalskega prevoznika Adria Airways? Letos jih navigirajo barvni spekter covid-19, s katerim države uravnavajo zapiranje oziroma odpiranje mej in trgujejo z njima, ter z epidemijo povezani, nenehno spreminjajoči se diktati NIJZ. Tako na odrih, kot kaže, še nekaj časa ne bomo priča prireditvam s številčno večjimi zasedbami, smo pa zato potisnjeni v intimnejša odrska razmerja. Mladi levi morda tokrat niso ponudili najboljšega programa. Morda res nismo videli Rimini Protokolla pred Rimini Protokollom poznejše mednarodne veljave in številnih biserov, ki jih je bilo mladolevovsko občinstvo deležno 23 let. Biserov, pomembnih tudi za prepoznavanje in »čitanje« sodobnih uprizoritvenih tokov. Zato pa festival dragocenost nosi v pogumu, da so ga navkljub vsem težavnostim pandemičnih razmer izpeljali … v živo, z oznako mednarodni. V času vse bolj izrazite »stalker« družbe in prav takšnega novinarstva, ko večinski posel opravijo kar družbena omrežja. V času cenenih populizmov in brezsramnih mlatenj neutemeljenih presoj, ki so v zadnjih nekaj letih preplavili polje profanega in postali družbeni normativ. V času aktualne vladavine, ko zlasti nevladni sektor doživlja diskreditacije, odmerjene nizko pod pasom – in čeravno tudi pred tem ni bilo cvetlično, vendarle vsaj javno politična nadstavba ni predrzno udrihala, da je to »entartete kunst« treba utišati –, postaja umetnost eno izmed vse bolj redkih zatočišč, ki obiskovalcem ponuja vsebine za tehtnejši premislek. Sama sem na tokratnih Mladih levih premišljevala ob Poskusu umiranja in Iskrah. Boris Nikitin, gledališki režiser, znanec slovenskega občinstva, vešč odrskih luči, jih je za Poskus umiranja oklestil na soj ene same, v središče snopa postavil stol ter nanj posedel sebe. V solo performansu je nagovorili

Kriterij.si, 19. september 2020 ― Jok, projekcija, akcija! festival Mladi levi 2020 Urednik Sat, 09/19/2020 - 17:50 Jok, projekcija, akcija! Pripovedna nit predstave Daj še usta Davisa Freemana se plete okoli izgube. Dobra ura zgoščenega nizanja materiala se ohlapno spogleduje s formo stand up nastopov nove dobe, tistih, ki ne temeljijo več le na zaporedju kratkih šal, temveč gradijo kompleksnejšo narativno strukturo, ne nujno več izključno komično obarvano. Četudi se ne zdi, da bi Freeman stremel k nadgradnji takega formata, njegove sledi, najverjetneje odtisi odraščanja v ameriškem kulturnem prostoru, ostajajo. Predstava je izrazito usmerjena k občinstvu; nagovarja ga, zabava, mu pripoveduje, povabi ga k aktivaciji domišljije in dokaj eksplicitno poskuša režirati njegova čustva. Oder je primarno prepuščen pripovedovanju in posledično govoru, besedi, saj nad minimalnimi odrskimi rekviziti, mikrofonom in ploščo, ki ponuja možnosti obdelovanja zvoka, bdi projekcijsko platno. Prazen prostor, ki ga za seboj pustijo smrti nekaterih bližnjih, ustvarjalec in performer zapolni z izseki avtobiografske pripovedi, v katerih se skozi motiv nepričakovanih, prezgodaj končanih življenj, plasiranih kot nekaj ključnih točk med anekdotami iz njegove biografije, pravzaprav izriše njegova zgodovina. Na platno predvajan fotografski material nas iz kraljestva domišljije, porajanega s pripovedovanjem, postavi na trdnejša tla. Osrednja akcija pripovedovanja resničnost nehote preoblikuje v zgodbo, katere liki se nato ob fotografijah, ilustraciji tragičnih dogodkov, ki jih opisuje Freeman, vsaj za nekaj trenutkov osamosvojijo in postanejo konkretni posamezniki. Mladostniško obdobje zaznamuje prva ljubezen, ki leta kasneje stori samomor, po linearni časovnici potujemo skozi ustvarjanje družine, odraščanje hčerke Kaye do nedavne smrti dolgoletnega sodelavca, čisto na koncu pa smo v zdajšnjem trenutku, v videoklicu s Kayo, ki zaradi koronavirusa ne stoji na odru. Performerjev nastop zaznamuje dobro obvladovanje pripov

Kriterij.si, 17. september 2020 ― Leto, polno drame, leto drame festival Mladi levi 2020 Urednik Thu, 09/17/2020 - 12:05 Leto, polno drame, leto drame Dokumentarni prvenec Marte Pulk Leto, polno drame je filmski zapis enoletnega gledališkega potovanja enaindvajsetletne Alissije-Elizabet Jevtjukove, 224 predstav, 351 ur, preživetih v gledališču, in 19.946 med njimi prevoženih kilometrov. Na začetku nas na zaslonu pozdravijo trije estonski obrazi – kolektiv Kinoteater – in nas opozorijo, da gledališče ni hiša, temveč ideja. Iščejo nekoga, ki mu je gledališče nepoznan prostor, ter mu ponujajo enoletno zaposlitev »gledalca predstav«. Gledališko nepopisanega posameznika posesti v avditorij in opazovati, kaj se bo nanj vtisnilo in kako ga bo ta nenehna prisotnost odra zaznamovala. Na takšno pot se odpravi Alissija-Elisabet Jevtjukova, dekle s svetlimi dreadi. Edino pravilo oziroma dolžnost je, da po vsaki predstavi napiše razmišljanje, refleksijo o videnem, vse njene zapise sproti objavljajo na spletni strani, dostopni širši javnosti. Hitro postane jasno, da tudi Alissija ni tista »čista gledalka«, kot pravi tudi sama, na predstave vstopa obremenjena s svojimi projekcijami, gledališkimi stereotipi. Nadvse zanimivo in skoraj komično je, kako Alissija prepoznava socialne konstrukte gledališča, hierarhične strukture – v želji po avtentičnosti in zadovoljevanju prepozna golega cesarja. Že takoj na začetku izreče misel: Kaj se bo zgodilo, ko bo videla predstavo, ki ji bo zares všeč? Jo bo po ogledih toliko drugih predstav sploh prepoznala? Alissija se vztrajno giba med aristokratskim, lutkovnim, fizičnim, sodobnim, vaškim … gledališčem; v nizu razočaranj, presenečenj in vedno novih predstav doživlja osebno preobrazbo, tako na zunaj (razčesavanje dreadov) kot na znotraj (čustveni izbruhi). Pogosto spremljamo prizore iz Alissijinega zasebnega življenja. Ruralno okolje, ločeni starši, zmenek, druženje s prijatelji, telefonski pogovori … Kaj točno ima to opraviti z gledanjem predstav, nikoli ne izvemo (