Borštnikovo srečanje,
30. maj 2023
―
Esenca njene igre je neulovljiva, izmika se kategoriziranju, saj se v svojem igralskem iskanju nikoli ne ustavi, pač pa neprestano išče nove igralske poti in izrazna sredstva. Slednjega se ne poslužuje zaradi drugačnosti per se, pač pa z iskanjem nekonvencionalnih rešitev prodira globlje v uprizoritev, igralsko kreacijo, vlogo, odnose, stanja … Svoj igralski modus operandi oblikuje do perfekcionističnih nians, detajlov, na novo izumlja oblike, ki jih gradi na stičišču raznovrstnih umetniških polj. In čeprav je večji del svoje kariere posvetila najrazličnejšim zvrstem znotraj dramskega gledališča, so ji blizu eksperimentalne in laboratorijske forme, tudi lutkovno gledališče in film. Maja Borin v utemeljitvi nominacije za prstan.
Profesionalno igralsko pot Nataše Matjašec Rošker sestavljata dve obdobji. Prvo traja med letoma 1995 in 2007, ko je bila kot samostojna ustvarjalka oziroma samozaposlena na področju kulture intenzivno vpeta v neodvisno sceno in je kot gostja nastopala v domala vseh gledališčih po
Sloveniji ter sodelovala pri filmu. V devetdesetih letih je bila soustanoviteljica dveh neinstitucionalnih kulturnih zavodov, in sicer Zavoda projekt ATOL, ki ga je še kot študentka ustanovila skupaj z režiserjem Markom Peljhanom in z dramaturginjo Edo Čufer, nato pa je leta 1997 z režiserjem Sebastijanom Horvatom in s scenografko Petro Veber ustanovila E. P. I. center v želji, da gledališče postane prostor svobode in absolutnih možnosti, čas neskončnosti in vseobsežnosti, ekstrakt živosti in intimna zadeva, katere edino merilo (za ustvarjanje in percepcijo gledališča) je senzibilnost. "Neodvisna scena me je privlačila s svojo drzno, pogumno, tudi nesramno, raziskujočo vnemo, ki je bila vedno podvržena
tveganju in eksperimentiranju," pravi sama. Kot svobodnjakinja je igrala v več kot tridesetih gledaliških uprizoritvah, približno toliko pa jih je nanizala tudi v svojem drugem obdobju, tj. od leta 2007 do danes, kot članica igralskega ansambla Drame SNG Ma