Airbeletrina,
12. november
―
Ob branju knjižnega prvenca Liu Zakrajšek Zajtrk prvakinj (LUD Literatura, 2024) sem se takoj spomnil filma Urše Menart Ne bom več luzerka (2018). Obe deli pripovedujeta zgodbo mladega dekleta. V filmu nastopa Špela, diplomantka umetnostne zgodovine, sicer nekoliko starejša in zato že »odrešena« študijskih obveznosti, protagonistka tokratnega romana pa je sedem let mlajša neimenovana študentka, ki mora zato, da bi preživela v Ljubljani, hkrati opravljati več služb, ob tem pa še obiskovati predavanja, ker želi zaključiti študij.
Pred dvema letoma je pri zahodnih sosedih knjiga na podobno temo (Mario Desiati: Spatriati) prejela prestižno nagrado strega, posnetih pa je bilo tudi veliko filmov, med katerimi izstopa Tutta la vita davanti (Vse življenje pred mano, 2008) režiserja Paola Virzìja, posnet po knjižni predlogi pisateljice Michele Murgia.
Zajtrk prvakinj ni le odlično spisan roman mlade avtorice, ampak tudi dragocen dokument časa, ki secira današnjo družbo. Mnogi ga primerjajo z ravno tako svežim romanesknim prvencem Katarine Gomboc Čeh Nihče nikogar ne spozna (Cankarjeva založba, 2024). Je pa med zgodbama bistvena razlika. Maša Pavlin v romanu Katarine Gomboc Čeh živi v nekakšnem varnem mehurčku oziroma coni udobja, dekle Liu Zakrajšek pa je neizprosno vrženo v neusmiljen in krut vsakdanjik sveta.
Življenjski položaj protagonistke je nezavidljiv, morda celo nekoliko pomilovanja vreden, čeprav avtorica pri bralcu ne išče sočutja.
Bralec bo med poglabljanjem v besedilo čedalje bolj dobival vtis, da se protagonistka s svojim sistemom vrednot v današnjem svetu ne znajde, medtem ko zna večina ljudi okrog nje izkoriščati prednosti sistema, predvsem pa svoje pozicije, izigravati druge in tako dalje. V knjigi namreč naletimo na klasične povzpetnike, in to med vsemi generacijami, predvsem pa na zvrhano mero licemerstva, največ seveda med tistimi, ki imajo srečo, da lahko druge, predvsem mlade, opazujejo ali celo nagovarjajo s privilegiranega položaja.
