Zauberberg (Aljoša Harlamov), 13. april 2013 ― V nadaljevanju sem analizirano prozo razvrstil glede na to, katera žanrska struktura prevladuje oziroma katerega žanra so. Zaradi omejenega prostora izpostavljam zgolj nekatere najznačilnejše predstavnike posamezne "paradigme", vsak avtor pa je navadno uvrščen v tisto, ki je v njegovem dosedanjem opusu prevladujoča. Zunaj žanra sem upošteval tudi kriterij kvalitete – če bi to načelo upošteval tudi znotraj žanra, bi namreč ostal zgolj z naslovom ali dvema.  KRATKA ZGODBA   od poetike male zgodbe do impresionizma U. Sterle: Večno vojno stanje. Via RŠ: vir. Osredotočenost na ljubezenski, partnerski odnos je najpogostejša poteza sodobne kratke proze najmlajših avtorjev. Sam bom tako prozo raje kot minimalizem, ki je obremenjen termin, imenoval poetika male zgodbe. Povezana je, kot je bilo že omenjeno, s tematiko slehernikov oziroma z opisovanjem nekega vsakdana, ki je vsakdan (post)moderne nenehno trajajoče eksistencialne krize ali pa kriza kot nek zunanji dogodek to rutino preseka, pri čemer navadno problematizira tudi njeno dotedanjo letargijo. Znotraj prve generacije je najznačilnejši predstavnik te poetike Aleš Čar (V okvari, 2003 in Made in Slovenia, 2007), čigar kratke zgodbe to poetiko zastopajo skoraj paradigmatično in nadaljujejo ter poglabljajo tradicijo starejših (postmodernističnih), carverjevskih avtorjev. Pri Poloni Glavan (Gverilci, 2004) so izraziteje v ospredju eksistencialna vprašanja, med starejše avtorje pa spadata še Matjaž Brulc (Diznilend, 2005 in Kakor da se ne bi zgodilo nič, 2009), ki je slovensko kratko prozo obogatil za celo paleto raznih marginalcev, in Orlando Uršič (Sadovnjak, 2009). Po drugi strani je zasnova kratkih zgodb Urške Sterle (Vrsta za kosilo, 2006 in Večno vojno stanje, 2010) in Roberta Simoniška (Melanholična zrenja, 2010) že skoraj impresionistična, za razliko od zgoraj naštetih klasično zgodbo zabrisujejo refleksija, fragmentarizacija, pri slednjem tudi poetizacija in detajlni opis in pri