Trubarjeva hiša literature, 19. junij 2014 ―   Ne, naslov reportaže finala Urnih zgodb ni tako izviren kot morebiti izgleda na prvi pogled. Poglejmo kaj je lahko peščica izbranih urnih-zgodbašev prebrala na listu papirja z nalogo:Karl Marx, George Soros in Bill Gates se srečajo v amsterdamski hašišarni. Prišli so na avtoštop. Marxu hipijevke čohajo gosto brado in ga vabijo, naj se priseli v njihov skvot, droge ne bo nikoli zmanjkalo. Bill Gates popravlja električno blagajno, ki se ob vsakem kukiju zatakne, drugega pa gosti skoraj ne naročajo. In Sorosa vsake toliko po stegnu poboža natakarica, bosanska Judinja, češ naj ji pretvori vse te čudne valute, ki jih molijo turisti v plačilo. Življenje tukaj bi bilo lahko lepo, rečejo drug drugemu, lahko bi tu ostali za zmeraj. Vendar je treba rešiti svet, z Vzhoda prihajajo govorice, da Džingiskan Drugi vodi Kitajce čez Ural ... Pol dialoga, pol opisa.Andrej Blatnik, ki je tokrat igral dvojno vlogo žiranta in večernega gosta, si glede težavnosti naloge ni delal utvar. Priznal je, da gre

Radio Študent, 19. junij 2014 ― Problem položaja nepedagoških delavcev na Ljubljanski Univerzi, predvsem področje, ki zadeva volilno pravico, je vznikil ob razpravah ob zdaj že pokopanem predlogu Zakona o visokem šolstvu. Čeprav je zakon skupaj z vlado romal na smetišče, je predlog, ki zadeva volilno pravico nepedagoških delavcev ostal na delovnem redu Univerze. Senat Univerze je tako na seji konec aprila obravnaval predlog o volilni pravici nepedagoških delavcev, iz še ne potrjenega zapisnika pa je razvidno, da je tema razhudila viskošolsko elito, med izjavami pa ni manjkalo ciničnih odgovorov, ki odražajo vzišen in diskirminatoren odnos znotraj univerzitetnega prostora do nepedagoških delavcev.  Zakaj je sedanji položaj probelamtičen, s čim so soočeni nepedagoški delavci in če čem smo govorili z Špelo Potočnik, predstavnico strokovnih služb na Fakulteti za družbene vede in Branimirjem Štrukljem, glavnim tajnikom Sindikata vzgoje in izobraževanja.

Konteksti (Tomaž Bešter), 19. junij 2014 ― Se zgodi, popolnoma nenamerno, ali pač, če smo v dotiku kakega okazionalističnega bitja, ki tiho čmi tam nekje v senci in preži na vsak naš korak in izteg roke, da nam pokaže, kako to v resnici lahko sploh storimo, da se storijo naključja. Bralne paralele, ki jih previdnost morda tudi takšnega bitja, vrže v naš obraz. Mehanika je pač lahko tudi takšna. Problem je bolj v tem, da na takšne mehanike pomislimo zgolj poredko in da takšne možnosti povečini obstjajo le v kakih svežnjih skup zvezanih listov, ki nosijo vsebine kake takšne teorije. Malokdo v resnici verjame vanje. Zgolj včasih, ko situacija tako nanese, da podvomimo v paradigmo tega, kar živimo. Spomnimo se geste déjà vu v Matrici. Svobodna volja je lahko tudi iluzija, seveda. Tudi naključja so lahko. In tako z njimi tudi naključne bralne paralele.Zakaj tako? Med kupom neprebranega materiala, sem za Silosom v branje potegnil Ko zacvetijo lilije. In ker se mi je na trenutke res zdelo, kot da berem ponovno različico iste štorije. V nekoliko drugačni preobleki, nekoliko drugačni izvedbi in z drugačnimi poudarki. Vendarle pa je osnovna ideja zelo podobna. In zelo zanimiva. vir slike: enakupi.com Ko zacvetijo lilije je zgodba o neki prihodnji ali pretekli družbi. V nekem smislu bi skoraj lahko govoril o brezčasni ideji, ki jo lahko prenesemo v katerokoli okolje in katerikoli čas. Družba, v kateri živijo junaki naše zgodbe, je sila neprijazna. Precej bolj neprijazna, kot je bila ta v Silosu. Celotno okolje v knjigi deluje precej bolj temačno, kot v kaki drugi knjigi. K temu pripomore tudi pisateljev odnos do dogajanja. Zdi se, da se je vsega lotil z dokumentarne distance, ki ne dopušča zlitja s katerim od junakov. Mogoče najdemo izjemo v enem od njih, kasneje. Vseeno je občutje v knjigi, kljub temačnosti ali prav zaradi nje, dobra učinkovina za dogajanje, ki ga prebiramo. Dogajanje je namreč umeščeno v kraj, kjer ljudje živijo pod neprestanim strahom roke, ki, nekekako v duhu Althusserjeve interpelacije, na vsa

Radio Študent, 19. junij 2014 ― Urban Roof & KCŠ, 18. 6. 2014   Redkokdaj je recenzentu dana v dlan tako priročna metafora, kot se je to zgodilo v sredo, 18. junija, ko sta se odvijala dva dogodka na dveh različnih lokacijah v Šiški v okviru festivala Stiropor. Torej: vsebine so iz tujine prišle v enem kosu in so ustrezale slikam v online katalogu, medtem ko je embalaža - Stiropor - pustil malce mlačen vtis. Prvi del dogajanja se je odvijal v skate/BMX parku Urban Roof v Šiški in je postregel s široko zastavljenim programom, ki je igral na želje tistih, ki že leta hrepenimo po neki koncertni/klubski/elektronski alternativi z dodano vrednostjo. Zelo v redu plac je ob sedmih odprl domačin Žiga Murko, ki je žal le peščici obiskovalcev predstavil kul mešanico beatsov, mashupov in v živo odigranih delov. Balearic in kar chill na trenutke, še zlasti ko je Murko prijel za pozavno, z momenti igrivosti, ki so spominjali na nastop Sama Hillerja, aka Oracle DJs v Menzi pri koritu (Kar original od Gin and Juice! Všečkam!). Slove

Radio Študent, 19. junij 2014 ― Po dveh sezonah govora o arhitekturi smo s to oddajo v tem formatu prispeli na zadnjo postajo. Preden pa prenehamo govoriti o arhitekturi v teh okvirjih, bomo slišali še nekoliko poudarjeno perspektivo družbenega učinka arhitekture. Zadnji gost Arhitekture govori je namreč nizozemski diplomant urbanih geografij, sociologije in ekonomije ter urednik Mark Minkjan. Mark je član skupine Failed Architecture ter glavni urednik istoimenskega portala, ki zadnja tri leta objavlja kritične analize spodletelih ali ne-spodletelih posegov v prostor. V fokusu njegovega zanimanja je prepletanje grajenega okolja in njegovih spremenjljivih socialno-političnih kontekstov. Mark je tudi član studia Non-fiction, ki s kuriranjem razstav, arhitekturo in različnimi posegi v urbano tkivo skuša oblikovati širši pogled na kulturo in na mesto. V posnetu oddaje lahko slišite, kaj je Mark imel povedati na nabor 10 stalnih vprašanj Arhitekture govori. http://failedarchitecture.com/