Radio Študent,
6. november 2014
―
Kolega Tadej Meserko je v prav tejle rubriki z jezika pobritih dlak nedavno spisal komentar, ki bolj ali manj presenetljivo v fenomenu potrošništva jasno spoznava nove možnosti razrednega boja in revolucionarne dejavnosti. Vse slednje seveda v blagih navednicah, da ne bi s prevelikimi besedami obujali nekdanjih slavnih proletarskih, socialističnih, antiburžoaznih ipd. bojevanj, ujetih v anahronistični narcisizem, čemur se omenjan tekst ravno ogne ter izlušči aktualno varianto in odprtost nadaljnje družbeno angažirane akcije. S samim razmislekom in poanto se brez težav strinjam, problem imam zgolj z za tekst sicer upravičeno pragmatično afirmacijo njegovega centralnega pojma, in tega bomo skušali tule malo premisliti.
Potrošništvo, namreč. Najboljše, da kar butnemo, izstrelimo svoje mnenje in vidimo, kaj, če sploh kaj, se lahko iz njega izcimi. Kakor toliko najbistvenejših človeških stvari, ki nas najbolj človečijo, delajo ljudi, ne morem tudi te najosnovnejše vsakodnevne razsežnosti – biti potrošnik – v njenem temelju ne ovrednotiti, tako je!, kot izrazito negativno. In tega ne izjavljam iz neke deviške, neokrnjene pozicije, ne vem kakšne izvzetosti iz trošenja, nakupovanja, čekiranja, kaj vse in kako in za koliko je kdaj na voljo, ne, govorim izključno kot potrošnik, kar je dandanes hočeš nočeš sleherni od nas.
Bodi potrošnik ali crkni ni cinično geslo oz. uporniška ironija, temveč opis dejanskega stanja. Pa merkator, pa lidl, pa hofer, pa merkur, pa ajšop, karkoli rabiš, če hočeš biti na pravi strani zakona, si moraš kupiti kot potrošnik. Da ne crkneš od lakote, da imaš najnovejši pametni telefon, da se ga v petek natreskaš. V tej slehernosti bi bil potemtakem torej velik in precej neizkoriščen revoltni potencial. No, sam bi tu ravno zaradi narave, t. i. bistva potrošništva, podal mračnejšo, ne preveč optimistično, malone distopično sodbo.
Namreč, kakor je v okviru parlamentarne demokracije, liberalnega kapitalizma in razrednega gospostva antagoniz