Kriterij.si,
26. marec 2018
― Orgija Padca
Via Negativa: 365padcev
Urednik Mon, 03/26/2018 - 08:54
Orgija Padca
Začnimo z osnovo – via negativa je sintagma, ki označuje neki tip teologije, in sicer negativne, katere najslavnejši predstavnik je Dionizij Areopagit. Takšne, ki Boga želi imenovati prek zanikanja atributov, ki mu ne pripadajo, ki z negiranjem do konca čisti teren človeške zavesti in v nekakšni fanatični ponižnosti (pridevnik v tem primeru razumem naklonjeno) absolutno in večno ločuje od naključnih pritiklin, ki nam zastirajo pogled nanj.
365padcev je predstava, ki si pravzaprav deli postopek z dotično teleologijo. Tukaj pade vse, kar lahko pade, in vse, kar je že padlo. Vse, kar je že padlo, a si tega nismo upali res priznati, priznati pa tu pomeni reprezentirati in misliti. To vse bi lahko bil nekakšen negativ, lahko bi ga pisali z veliko začetnico ali ga izrekali v nekakšnem deliriju, podobno kot tisti tip z YouTuba, ki kriči »sveee«.
Velik del napora v 365padcev je namenjen temu, kako to »vse« artikulirati. Deloma gre postopek v smeri simboliziranja družbenih vlog skozi osebe, ki vedno znova padejo ali jim nekaj pade – brezbrižno, zaskrbljeno, namerno, po nerodnosti; stvari preprosto padajo, vseeno zakaj, padanje je imperativ, zakon, ki vodi celoten metafizični svet predstave. Na trenutke se nam lahko zazdi, da je simbolizacija shematična in pripada nekemu drugemu, predmodernističnemu diskurzu, glomaznemu in okornemu, ki ne more zajeti nadrobljenosti in šumenja celote. Vendar hitro opazimo, da je šumov veliko, da šumi ves čas prehitevajo prepoznavne družbene vloge, da se te ves čas same lomijo, postajajo nekoherentne. Predvsem gre za to, da padanje prehiteva vsako identiteto, in za to, da to prehitevanje glasbena oprema predstave ves čas precej adekvatno spremlja. Obenem pa se prehitevanju prilagodijo tudi vloge, v katere igralke in igralci vstopajo v vedno novih preoblekah, polomljeni, pohabljeni vedno znova pohitijo k padanju. Ne samo v vedno novih preoblekah, tudi v v
