Razpotja,
10. julij 2018
―
Vladan Joler
Mi, kot človeški delci omrežene družbe, smo vidni skorajda v vsakem trenutku interakcije s tehnologijo. Ves čas se nam sledi, se nas kvantificira, analizira in poblagovlja. Toda v nasprotju s našo hipervidnostjo pa je mnogo faz rojstva, življenja in smrti omreženih naprav pokritih s plaščem nevidnosti. Z nastopom popularnih naprav, ki so podprte z osrediščeno umetno inteligentno infrastrukturo in nevidnimi vmesniki, kot so denimo glasovni, se zdi, da plašč nevidnosti postaja še večji.
Dosegli smo točko, ko je gladka in bleščeča aluminijasta površina naših naprav brez vijakov, brez vidnega vhoda, izgubili smo tipkovnice, ki so nam omogočale kodiranje in ustvarjanje novih svetov.