Konteksti (Tomaž Bešter), 26. julij 2018 ― vir slike: modrijan.si Prijateljstvo je izjemno kompleksna tema. Mnogo let je tega, ko je o tem pisal Aristotel v Nikomahovi etiki in najbrž bo še velikokrat prisotna v raznih literarnih poizkusih. Prijateljstvo se ne začne v odnosu do drugega, ampak že prej. In tudi konča ne v mnoštvu, ampak v odnosu do samega sebe. In na vseh koncih teh vozlišč, ki tvorijo simpatije med ljudmi, njihovo sodelovanje in željo po skupnem preživljanju časa, je mnogo konfliktov. Tako se zdi, da so ti konflikti tudi jedro 118. edicije zbirke Bralec, za katero skrbijo pri založbi Modrijan. Izšel je namreč roman Amande Mihalopulu Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico, v prevodu Klarise Jovanović. In gre za dinamično branje, v katerem se prepleta pripoved Marie, ki opisuje desetletje ali dve prijateljstva z Anno, njuno odraščanje, nasprotja, napetosti, okolico, politiko, mesta, ujetost v duh družbenih sprememb in iskanje lastnega pečata v sebi in drugem. Brisanje tujega pečata na sebi. Amanda Mihalopulu ne ponuja preproste linearne izkušnje. Tako kot ima čas v nekem odnosu, s spomini vred zelo pomembno vlogo, je tudi roman napisan v čistem rokenrolu. Stik bralca s prostorom in časom pripovedi je, v skladu z naracijo spominov, ki so bržkone natanko tako neurejeni, bitka s koncentracijo. Bitka, ki pa jo Amanda dobi zaradi dobrega pisanja. Iskriva pripoved torej pelje od otroštva dveh deklet do njunih tridesetih. Spremljamo devetletno Mario, ki je pristala v Grčiji, kjer si ne želi biti. Pogreša svoj dom v Ikeji. V Nigerijo jo vlečejo spomini na hišo in vse, kar se je tam dogajalo, tudi ljudi in očeta. V Grčijo sta odšli skupaj z mamo, ki je stroga in striktna pri mnogih rečeh. Ana v Grčiji ni vesela. V šoli nima prijateljev in skozi otroška sanjarjenja za tistim, kar si želi njeno srce, se odpravi tudi na pot v Nigerijo. Brez uspeha, seveda. Odnos do zemlje, države, kjer se nahaja, je tudi odnos do ljudi, ki sobivajo z njo. Dvojnost dojemanja svojega položaja že rano otroštvo Aman

ARS Izšlo je, 26. julij 2018 ― »Naše identitete ne tvori tista pesem, ki jo preberemo, ampak tista, h kateri se vračamo.« Dr. Silvija Borovnik je prevajalka (med drugim je objavila izbor avstrijske kratke proze Prekoračiti obzorje), redna profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter literarna znanstvenica. Raziskuje sodobno slovensko prozo in pomemben del njenega literarnovednega delovanja je posvečen  pripovedništvu slovenskih avtoric. Njeno najnovejše literarnovedno delo Večkulturnost in medkulturnost v slovenski književnosti je izšlo v zbirki Zora pri Univerzitetni založbi Univerze v Mariboru. Kot njegov moto je postavila misel pesnika, esejista in kulturnega sociologa Aleša Debeljaka: »Naše identitete ne tvori tista pesem, ki jo preberemo, ampak tista, h kateri se vračamo.« V prvem, obsežnejšem delu z naslovom O književnosti je zgoščeno in pregledno analizirala opuse avtorjev, ki so se v svojih literarnih delih in/ali eksistencialno srečali z večkulturnostjo in medkulturnostjo, v drugem delu z naslovom O slovenščini doma in po svetu pa se je avtorica predstavila kot intelektualka, ki zagovarja slovenščino na vseh ravneh, tudi na univerzi s pretirano trgovsko žilico. Več o monografiji bo avtorica povedala v oddaji Izšlo je v pogovoru z Markom Goljo.