Konteksti (Tomaž Bešter), 1. december 2018 ― vir slike: goga.si Tole bo zapis o branju romana, ki me ni pustil ravnodušnega. Branje ni bilo enostavno, premočrtno in ni bilo hitro. Počasi me je goltalo. Zato tule o tem, kako lahko beremo knjigo, ki je presunljivo nabita z emocijami, polna slabe vesti, tragičnosti in vsemogočne moči spominov, ki protagonista do zadnje stotinke njegove zavesti obvladuje in mu narekuje to, kako vidi, kako razmišlja in kako nemočno zaradi njih tudi deluje. In o tem, kaj je družina, kaj so lepi spomini, kaj to niso. O tem, kako daleč se je včasih potrebno peljati, da lahko v misel in na papir zapišeš mir. Na koncu pa tudi o tem, kaj vse imenuje vojna, kaj so v vojni ljudje in kaj zagotovo niso. Vse to namreč v svojem toku pripovedovanja, opisovanja spominov in reševanja njihove groze zapiše Marko Sosič. V najnovejšem romanu Kruh, prah. … kakor bi na njih koga iskal, in mislim, da so posejana s koruzo, pšenico, ajdo, iz katere bodo naredili moko in spekli kruh, ki bo dišal kakor moji ljudje, ki danes prihajajo vame iz daljav, kakor bi mi hoteli pomagati na poti do resničnosti in resnice. Marko Sosič je v svojem romanu Kruh, prah stopil na pot izjemno subtilnega in žalostnega tragičnega sozvočja bolečine, spominov in refleksije modernega časa skozi breme, ki ga nosi zavoljo preteklosti, vojn, naravnih katastrof in ozkega človekovega duha. Iztek sledi v človeku. Pa ne le iztek, tudi potek in pričetek. A težko bom to delo zapisal kot klasično prozno delo. Velika večina pripovedi se odvija v glavi našega protagonista, pisatelja, ki se je odločil, da po dolgem času petnajstih let obišče svoje sorodnike v Bosni. Sorodnike, na katere ga vežejo najrazličnejši spomini, lepi, slabi, neverjetni, obtežilni, predvsem pa so to spomini, ki ne odidejo. Tu so in v vsem Sosičevem pisanju se nikakor ne zdijo, da bodo kmalu odšli. Mučijo ga in zaradi njih odide na pot svoje odločitve, da se sreča s sorodniki. Imena in podobe, ki ga takole silovito stran za stranjo romana obiskujejo v mislih,