SEM,
30. marec 2020
―
Ekstremni vremenski dogodki, kot so vročinski valovi, neurja, poplave, suše in požari, vplivajo na našo naravno krajino (uničevanje koralnih grebenov, izginjanje obalnih predelov, krčenje gozdov), uničujejo mesta in s tem zgodovinske stavbe ter v muzejih in galerijah shranjeno dediščino, prav tako pa vplivajo na izgubo znanj in praks, ki so nesnovna kulturna dediščina človeštva. Pomislimo samo na poplavljene Benetke, kjer voda spodjeda celotno mesto, sol pa ogroža tudi freske in slike v cerkvah in muzejih.
UNESCO je na 39. generalni konferenci leta 2017 sprejel Strategijo za delovanje proti podnebnim spremembam (2018-2021), s katero naj bi pripomogel k varovanju in ohranjanju kulturne dediščine, ki jo ogrožajo podnebne spremembe. To naj bi dosegel s krepitvijo izobraževanja, znanosti, kulture in komuniciranja informacij o podnebni krizi, pri tem pa so pisci strategije pozornost namenili tudi promociji kulturne raznolikosti in varovanja dediščine. Na UNESCU poudarjajo pomen lokalnih tradicionalnih znanj o rastlinah, živalih in naravnih fenomenih, ki nas lahko usmerijo k bolj trajnostni prihodnosti. Kot opozarjajo pisci članka Cultural heritage has a lot to teach us about climate change, pa je smiselno upoštevati tudi izkušnje z ohranjanjem kulturnih spomenikov na območjih, ki se na spremembe že prilagajajo.
ICOMOS (Mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja), Google in CyArk (nevladna organizacija, ki skrbi za digitalizacijo dediščine) so kot partnerji v projektu Heritage On the Edge (Dediščina na robu) predstavili pet spomenikov Unescove svetovne dediščine, ki je ogrožena zaradi podnebnih sprememb. Predstavili so negativne učinke teh sprememb na izbrane spomenike, poudarili pomen vključevanja lokalnega prebivalstva v boju za njihovo ohranitev, pripravili pa so tudi 3D modele območij, stavb in posameznih elementov dediščine.
Nacionalni park Rapa Nui s polinezijskega Velikonočnega otoka, ki spada pod državo Čile, je znan po svojih približno 900 ohranj