SEM, 4. april 2023 ― Iz Knjižnice SEM vam tudi ta mesec prinašamo novice o naših novih pridobitvah in predlagamo tri nova priporočila: Ta mesec izpostavljamo monografijo Likovni izrazi Dobrepoljcev (Javni zavod Rokodelski center Ribnica, 2022), katere avtorica je Anka Novak. Etnologinja in slovenistka v strokovni publikaciji predstavi oris likovne umetnosti v Dobrepolju. V publikaciji so predstavljena naselja in stavbe, kmečki dom, hiša, znamenja, obrtniška znanja, podobarstvo in rezbarstvo, tekstil in pustne maske. Avtorica je preučevala predvsem likovne elemente, likovne strukture in delno šege, povezane z njimi. Dragocenost knjige izhaja iz proučevanja in evidentiranja vsebin na terenu. Zgodovinsko pomembna je monografska publikacija Matej Sternen (1870-1949) (Narodna galerija, 2022). Spremlja pregledno razstavo v Narodni galeriji v Ljubljani, ki je na ogled še do začetka aprila. Minilo je namreč že skoraj pol stoletja od zadnje monografske predstavitve vsestranskega umetnika Mateja Sternena. Nekoliko, med ostalimi impresionisti, spregledanega umetnika, ki pa predstavlja steber slovenskega impresionizma. Zapustil je raznovrsten opus. Bil je slikar, restavrator, risar, grafik, fotograf, mentor in učitelj. Zaradi nekaterih premikov in prizadevanj v umetnostnozgodovinski in restavratorski stroki, je tudi spomin na Sternena pridobil nov značaj in širši pogled, saj je evidenca njegovih del bogatejša za skoraj sto naslovov. Zanimiva je tudi monografija Ponikovske mačkare (Slovensko etnološko društvo, 2022), ki jo je spisal dr. Tomaž Simetinger. Etnologe in antropologe je pust, z njim povezane šege in navade, vedno vabil na teren, v našem primeru v vas Ponikve v občini Dobrepolje. Avtor je dobršen del svoje strokovne poti namenil historičnim raziskavam, tokrat pa delo gradi na dokumentiranju etnološko bogatega gradiva z večletnim opazovanjem z udeležbo. Delo je prepleteno z navajanjem starejših pisnih virov in kolektivnimi spomini ter pričevanji domačinov. Preverite še ostale novo

SEM, 4. april 2023 ― Umetnostna zgodovinarka Kanika Gupta je v sklopu rezidence v SEM pripravila dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o izgubi njene družinske hiše. Umetnostna zgodovinarka Kanika Gupta se je v okviru rezidence v SEM ukvarjala s starodavno indijsko umetnostjo in mitologijo, ki ju je povezala s sedanjimi okoljskimi izzivi s poudarkom na prekomerni gradnji ter izgubi biodiverzitete. V dokumentarnem filmu Bilo je spomladi ... Gupta pripoveduje zgodbo o hiši, ki je bila porušena, ob tem pa je izgubila tudi vrt in drevesa, ki so jo obdajala. Novo večnadstropno hišo, ki je zamenjala staro, pa obdajata le cement in beton. V tem osebnem filmu, ki ga je Kanika posnela v in okoli hiše, v kateri se je rodila in odraščala, ima glavno vlogo narava. Strukturo filma je navdihnila Barahmasa, indijska slikarska tradicija, ki prikazuje dvanajst mesecev v letu z upodabljanjem spreminjajočih se letih časov in človeških dejavnosti. Tako kot Barahmasa se tudi film Kanike Gupta prične s pomladjo. V teku enega leta, ki ga spremljamo, vidimo transformacijo narave, prav tako pa pokukamo v družinske vsakodnevne aktivnosti in ritual. Povsem običajni dogodki nam razkrijejo, da so obnovo hiše Guptini družinski člani različno doživeli, jasno pa je, da je bila zanjo ta gradnja travmatična izkušnja. Dogajanje prav tako odraža možnosti indijske družine srednjega razreda, ki si lahko privošči takšno rekonstrukcijo, kar le še poglablja vrzel med njimi in manj privilegiranimi člani indijske družbe. Kanika na zelo subtilen način pokaže vpliv čezmerne gradnje na dobro počutje ljudi. Pri tem uporablja tudi zvoke iz narave, na primer petje ptic, škropot dežnih kapelj, šelestenje dreves, s čimer nas opozarja, da naravni elementi, ki jih običajno razumemo kot samoumevne, prav to niso. Uspe ji ustvariti občutek nostalgije za tem, kar je bilo izgubljeno, ko so izginile živali in rastline, ki so nekoč naseljevale vrt. Kaj pomeni, kadar ptice, čebele in druge živali izgubijo svoj dom? Kakšen je občutek, k