Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg),
23. september
― Delo Ive Tratnik ima arhaično, (psevdo)mitološko privlačnost. Razpeto med skrajnima poloma življenja in smrti, afirmativno, ekstatično, a vendar begajoče in fatalno pripoveduje nenavadne zgodbe, ki izpričujejo nelagodje človeškega stanja. Slike, tapiserije in tekstilne skulpture, ki jih združuje razstava Totem in tatu, ustvarjajo razkošno organsko, plodno in obilno vzdušje, ki je hkrati v razkroju, razbitju, dezintegraciji. Lobanje, odprta telesa, dislocirani organi (dissecta membra), obdani z vitalno neobrzdano rastjo in brstenjem, podajajo onirično scenografijo, ki je v svoji afirmaciji nasprotij sorodna kakšnemu antičnemu misteriju, ki performativno uprizarja paradoks človeške eksistence. Ta nasičena mise-enscène je bogata s simboli, atributi, skorajda objekti čaščenja, ki v svojem eklekticizmu in anahronosti napovedujejo, da ta kvazi ritualistična postavitev uprizarja vprašanja trajne aktualnosti. Na to namiguje že naslov, parafraza klasičnega Freudovega dela Totem in tabu, ki raziskuje skupni izvor vseh kultur: čeprav so sklepi Tratnikove precej drugačni, razstava Totem in tatu podobno kot njen knjižni vzor poteka kot sprehod skozi prakse, ki skušajo ublažiti to naše temeljno nelagodje – biti človek. Še natančneje, v tem primeru, biti ženska. Vzemimo za primer sliko 13. luna, navdihnjeno s performansom skupine Hupa Brajdič, ki v primordialno jursko mega floro postavi luno s pravilno odrezanim kosom njenega mesa. Ta kirurško ranjena lubenica s svojo odprto rano kaže ostranjeno trinajsto luno, zadnjo polno luno nesojenega matriarhatu zavezanega luninega koledarja, ki ga je nadomestilo ravnanje po očetu Soncu. Ta zevajoč manko evocira problematiko necelosti, stalno preokupacijo v delih Tratnikove, ki beleži mesta, kjer se v meso sveta urezujejo trenutki simbolizacije. To domotožje po nemogoči, nikoli doseženi celosti, ki nostalgično odmeva v zgodovini naše kulture, najde svoj odmev v delu Janus Fleur, tekstilni skulpturi s satensko teksturo ženskih genitalij, obda