Airbeletrina, 18. november ― Aca Petrović, brat slavnejšega Dražena, je bil obdarjen z izjemnim občutkom za met. V senci našega bloka smo temu rekli, da je imel mehko rokco. Takšni kot Aca so redkeje zgrešili, kot pa zadeli. Tudi kadar so imeli slabe dneve, vseeno niso zgrešili čisto vsega, kar so vrgli. In tudi kadar so sami obupali, nad njimi niso obupali soigralci in navijači. Ker so vedeli, da bo takšen talent slej ali prej spet zadel. Seveda se je bilo moč preciznega meta tudi naučiti, ali še bolje, priučiti, a to preprosto ni bilo tisto pravo. Vsaj na neki načelni ravni ne. Aca in njemu podobni bodo že vedeli, o čem govorim. Dražen pa ga je avtomatiziral, izuril in dovršil. In seveda postal eden najboljših šuterjev vseh časov na svetu, navkljub temu, da je na začetku vanj res malokdo verjel. Celo oče ga je vztrajno pošiljal na ure kitare, a je bil Dražen preveč trmast, da bi ga poslušal. Zato se je naučil zgolj ene in edine melodije, ki jo je vztrajno ponavljal, dokler ni postalo jasno, da je njegov edini bend košarkarski klub Šibenka, in je tudi njegov stari pozabil na kitaro. Takrat je bil marsikdo Dražen, čeprav je bil v bistvu sam, tako kot je bil pogosto sam deček iz Šibenika. Nam pod blokom se je vedno zdelo, da ima poleg ene melodije tudi eno samo finto, in prodal jo je vsakemu obrambnemu igralcu, ki se mu je znašel na poti. Bila je tista finta, ki smo jo znali ponavljati, kadar smo se znašli sami pod koši in si predstavljali, da igrami sami proti vsem. Takrat je bil marsikdo Dražen, čeprav je bil v bistvu sam, tako kot je bil pogosto sam deček iz Šibenika. Dražen Petrović (1964–1993) (Vir: Brooklyn Nets) Zunaj igrišča pa je Dražen prodajal finto, da zna igrati kitaro in da ima bend. Tako kot mnogi fantje v tistih časih jo je prodal svoji veliki ljubezni, ki ga je jasno vprašala, ali ga v življenju zanima še kaj drugega razen košarke. Ker drugega ni bilo, se je spomnil kitare in seveda benda, ki ga v resnici nikoli ni imel. Saj je znal najbolje ig