Knjižnica Slovenska Bistrica, 19. november ― Ob tednu splošnih knjižnic Jernej Dirnbek je eden od dveh ustanovnih članov slovenske rok skupine Mi2, v kateri deluje še danes kot avtor besedil številnih uspešnic, pevec in kitarist, hkrati pa literarno ustvarja. Večina ljudi ga pozna kot glasbenika, vendar smo izpod njegovega peresa dobili že tri romane in več pesniških zbirk. Prvencu romana Pevci pozabljenih pesmi (2016) sta sledila še Tramp (2021) in Ledena kraljica (2022). Pogovor z gostom je vodila Mojca Plaznik Plavec. V dobri uri pogovora je obiskovalcem razkril popolnoma neambiciozne glasbene začetke, kako se je skupina skozi leta spreminjala in se širila glede na število članov. Besedila so bila v začetku vsebinsko obogatena z lokalnimi zgodbami, sčasoma pa so postajala vse bolj univerzalna. Gost je z obiskovalci delil nepozabna doživetja in dogodivščine. Tiste prijetne in tiste nekoliko manj prijetne anekdote, ki so se v teh letih pripetile na odru. S skupino Mi2 so namreč obeležili že tisoči koncert in kmalu bo trideseta obletnica njihovega delovanja. Besedila, ki jih piše Jernej Dirnbek, so vsebinsko zabavna, a vendar družbeno kritična. Z njimi pripoveduje zgodbe iz vsakdanjega življenja, hkrati pa poslušalcu postavlja zrcalo. Podobno kot besedila njegovi romani razgaljajo pomembna vprašanja današnje družbe. So nekakšna družbena parodija in opozarjanje na težave. V njegovih leposlovnih delih je glavni junak pogosto antijunak, vedno na meji, vendar do te mere, da ga ima bralec še vedno rad, saj sam pravi: »Popolni ljudje niso smešni.« Z izbranimi odlomki iz romana, ki jih je prebirala voditeljica, je avtorja izzvala v njegov značilno sproščen, nagajiv in odkrit komentar. Večer je minil (pre)hitro tudi zaradi Dirnbekovega glasbenega izvajanja, s katerim ga je bogatil. (Tanja Jakolič)  

Muzej Žiri, 19. november ― ✅ Vljudno vabljeni v petek, 22. novembra, ob 18. uri, v Kulturno središče Stare Žiri na Fotoopis: Burundi - 2 meseca v srcu Afrike z Žirovko Nino Istenič. 🐘 🇧🇮   ℹ️ "Lansko leto sem imela priložnost nekaj časa preživeti v Burundiju - deloma delovno kot dodaten par rok v kinezioterapevtski ambulanti, deloma pa seveda "turistično". Če vas zanima, kako izgleda življenje par tisoč kilometrov južneje, vas lepo vabim, da se mi pridružite " 🌐 Več o življenju v Burundiju si lahko preberete na blogu avtorice: https://zivanakvadrat.si/category/afrika/   #burundi #ninaistenic #potep #potovanje #ambulanta #afrika Živa na kvadrat

Airbeletrina, 19. november ― Yoko Tawada: Eksofonija ali poti iz materinščine (LUD Literatura, 2024, prevod Domen Kavčič) »Pri najboljšem, kar sem bral, se je najprej pojavil občutek totalne ekstaze. Ne spomnim se točno, na kateri strani sem začel žreti to knjigo in si misliti ‘oooo’, toda v nekem trenutku sem ugotovil, da sem se ob branju izgubil v svojih asociativnih tokovih … Ta knjiga je zadnja, ob kateri sem si rekel: Tega pa res nisem pričakoval!« Fotografija: Andraž Gombač V ekstazi se je znašel Blaž Šef, filmski in gledališki igralec, član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ustvarjalec zvočnih knjig ter sodelavec kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij Ksevt. Knjiga, ki ga je tako potegnila vase, pa je Eksofonija ali poti iz materinščine.     Kako vstopati in izstopati iz maternega jezika ter se naseljevati v drugem, je rdeča nit kratke esejistične zbirke Yoko Tawada, pisateljice, pesnice, esejistke, dramatičarke in prejemnice uglednih nagrad, kot sta Akutagawova in Goethejeva. Njen svet je svet jezikov. Rojena je bila v japonski, spoznavala ruski in se nato naselila v nemški govorni svet. Blaž Šef z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač) Blaža je v knjigo z neverjetno naglico potegnilo ob ugotovitvi, da je »njeno osnovno obnebje med Nemčijo in Japonsko«, torej med jezikoma, ki sta v otroštvu postala del njegovega imaginarija. V knjigi pa ga je zadržalo, da gre »v osnovi za esejistično literaturo, ampak v sebi nosi ogromno potencialov za abstrakcijo v jeziku, kar me najbolj zanima«. Eksofonija je po njegovem mnenju preprosta knjiga, nepretenciozna. V njej avtorica popisuje svoje izkušnje z vseh koncev sveta, ko se je na konferencah, pisateljskih rezidencah srečevala z ljudmi, rojenimi in pišočimi v raznolikih jezikih, v svojih in »nesvojih« jezikih. Pri tem pa nas, bralce, sooča tudi s temami, ki se ob tem vzporedno odpirajo: migracije, identitete, (post)kolonializem …