Airbeletrina,
11. december 2024
―
Na 13. AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo se je med štiri finaliste uvrstila tudi Maša Meznarič Majcen. Žirija, ki so jo sestavljali pisateljica in profesorica slovenščine dr. Vilma Purič, knjižna urednica na Beletrini Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar Gašper Stražišar, je kot eno najboljših med 181 prejetimi zgodbami ocenila njeno Še vedno si ovca, čeprav črne barve.
Maša Meznarič Majcen se slovesne podelitve nagrad v ljubljanski kavarni Pritličje
3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, ni mogla udeležiti – pobegnila nam je na poročno potovanje! Poskrbeli smo, da bosta do nje prišli tako plaketa kakor dar, ki spremlja nagradni honorar – razkošna izdaja temeljnega dela renesančnega humanizma, Montaignovih Esejev v prevodu Branka Madžareviča.
In javno smo prebrali njeno prikupno zahvalo:
»Za začetek mi dovolite malce patetike. Saj vem, da je zoprna, pa vseeno. Pišem že, odkar vem zase. Pišem zgodbe, pesmi, drame. V glavi, na papir, na telefon, kamen, če hočete. Do letošnjega AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo svojih del nisem nikoli objavljala. Kaj pa vem, da niso dovolj ‘dobre’, sem mislila. Potem pa sem en dan, bil je oktober, videla poziv za sodelovanje na natečaju. In si, podobno kot junak ali junakinja v zgodbi Še vedno si ovca, čeprav črne barve, vendarle upala. ‘Drugače ne bo nič.’ Pa je bilo. Pa je. Zato iskrena hvala, da ste v zgodbi videli potencial in jo uvrstili med štiri najboljše. To je najboljša spodbuda za vnaprej. Mislim namreč, da imam še kaj povedati. Nekaj besed še o sami zgodbi. Če bi imela možnost v knjižnici ali knjigarni izbrati oddelek, kamor naj uvrstijo zgodbo, bi izbrala oddelek Samopomoč in osebna rast. Trapasto? Seveda. Pa kaj! Rada verjamem, da zgodba na ironičen in introspektiven način spodbuja bralca k premisleku o lastni identiteti in njegovi vlogi v družbi. Ga spodbuja, da je ‘boljši’. Karkoli že to pomeni. In to ne glede na spol. Nekatera, morda celo najbolj prvinska vprašan
