Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. december 2024 ― Vizualna umetnica Lara Reichmann v prostorski instalaciji Disposable Bodies prepleta resnična zgodovinska dejstva in fikcijo v pripoved o nevidnem delu pogosto spregledanih, obrobnih akterjev, ki delujejo v ozadju tehnološkega napredka. Izhodišče projekta je pojav Women Astronomical Computers, skupine večinoma anonimnih žensk, ki so konec 19. stoletja na Harvardskem observatoriju preko fotografskih steklenih plošč plast za plastjo prečesavale nočno nebo ter mapirale in sistematizirano razvrščale zvezde. Kljub temu, da je bilo delo izjemno naporno, monotono in slabo plačano, je predstavljalo možnost prvih uradnih zaposlitev žensk na področju astronomije ter omogočalo zatočišče za razvijanje njihovih interesov veliko preden so bile enakopravno vključene v znanstveno raziskovanje. Analogni začetki komputacijskih procesov in analize podatkov, ki so jih nekoč opravljali t.i. human computers (človeški računalniki) izpostavljajo zapletene odnose med tehnologijo in telesnostjo. Delo Disposable Bodies s prepletanjem sociološko-zgodovinske pozicije raziskovalk, ter fiktivne osebne zgodbe ene izmed njih raziskuje, kako so se skozi zgodovino procesirali podatki ter kako jih interpretiramo danes. Prehajanje med vlogami opazovalca in aktivnega protagonista odpira vprašanje, kdo ima moč obvladovanja narative in usmerjanja našega pogleda. Iz perspektive opazovalca v zgornjem nadstropju se obiskovalec po stopnicah spusti v zgodbo anonimnega človeškega računalnika A.H.K, ki preko dnevniških zapisov orisuje delo na observatoriju, kjer neutrudno in vestno pregleduje steklene plošče. Dan za dnem v neskončnost. Instalacija se razpleta preko treh video poglavji, ki nas izmenično usmerjajo skozi dekonstruirane, razstreščene ostanke satelitov ter faktično dokumentarno perspektivo postopoma zapleta v fikcijo. Z vedno težjim ločevanjem med svojim lastnim telesom ter mnoštvom teles delavk se v neštetih matematičnih izračunih, stolpcih in številkah A.H.K. postopoma razblinja ter v obliki računa

Airbeletrina, 16. december 2024 ― Strokovna žirija 13. AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo je med finaliste uvrstila tudi Dolgo življenje nekega platna, ki ga je poslal Matej Pollick iz Portoroža. V zgodbi portretira slikarja in njegov odnos do slikarskega platna. Celoten postopek ustvarjanja slike opiše tako prepričljivo, kakor bi bil tudi sam profesionalni slikar. »Za AirBeletrinin natečaj sem se odločil napisati kratko zgodbo iz svojega sveta slikanja,« pravi. »Zdelo se mi je pomembno opisati nastajanje nekega portreta, ki je oprijemljiv dokaz, da posameznik še kako obstaja, čeprav ima morda kdo občutek, da ga ljudje prav zares ne vidijo in slišijo.« Avtorju iskreno čestitamo! Vas, drage bralke, dragi bralci, pa vabimo, da zaužijete, kar nam je naslikal z besedami. *** Sedim pred praznim platnom. Postavljeno je na staro leseno stojalo, umazano od posušenih barv. Če bi vse te osuške spraskal z jesenovega lesa, bi lahko sestavil čudovit kolaž. Mirno čakam. Nisem niti potrpežljiv niti nepotrpežljiv. Gre za proces. Pravzaprav bi moral reči, da gre za dogovor, ki ga sklenem z vsakim novim platnom. Najprej se mu zahvalim, da je prišlo v moj atelje, in se opravičim za prah, pajčevine in drugo umazanijo ter za nered. Tega je kar veliko. Nemara bi se temu reklo ustvarjalni nered, vendar jaz ničesar na podstrešju ne opazim. Zares je v središču moje pozornosti stojalo s platnom, stol z debelo rožnato blazino, ki trpi pod mojo težo, ter stara lesena jedilna miza, na kateri imam čopiče, različne tube in plastične posode z barvo, umazane kozarce in posode, lopatice, razne odžagane drevesne veje in druge pripomočke. Potem ko s platnom končava zahvaljevanje, sledi napenjanje platna na podokvir. Pri tem sem nežen in obziren, da ne bi platna poškodoval in da se lahko združi z lesom, na katerega bo pripeto. Napenjanje je zahteven korak, in kot Japonci tradicionalno še danes na točno določen način izvajajo obred pitja čaja, si tudi jaz nisem nikdar dopustil, da bi postalo napenjanje platna ru