Airbeletrina,
6. januar
―
In če vsi pozabijo je prvi roman in drugo književno delo pisateljice najmlajše generacije, Selme Skenderović (2001). Vstop vanj se zdi močno vezan na jezik in postopke (ali odsotnost teh) v jeziku; začetek je namreč počasen, nima posebne atmosferske ali emocionalne napetosti in vsaj spočetka to pretehta nad samo vsebino.
Roman je izpisan slogovno izčiščeno, tekoče, a pisateljica z jezikom ne dela prav veliko, pravzaprav se z njim na sami izrazni ravni nič kaj ne dogaja, četudi se vprašanje materinščine pojavlja kot ena od – stranskih – tematik romana. Morda najzanimivejši slogovni postopek teksta je mešanje različnih jezikov – zlasti slovenščine in bosanščine, mestoma v roman vstopajo tudi angleščina ali slengovski izrazi.
Onkraj tega bi bilo težko trditi, da roman izraža kakšno slogovno izvirnost ali presežnost; slog In če vsi pozabijo ne uspe graditi kakšne specifične atmosfere, večinoma je vsebina bolj povedana kot pokazana, emocionalna plat besedila je pomanjkljiva, ker se razen notranjega pripovedovalkinega sveta ne srečujemo z drugimi osebami oziroma se srečujemo z njimi zgolj bežno, skozi njene popise njihovih preteklih dejanj; zelo majhen delež besedila se dogaja v sedanjosti, v času, ko se pripovedovalka in njena mama ob smrti v družini srečata z odtujenimi sorodnicami_ki, ki bivajo na Kosovu.
Roman je izpisan slogovno izčiščeno, tekoče, a pisateljica z jezikom ne dela prav veliko, pravzaprav se z njim na sami izrazni ravni nič kaj ne dogaja, četudi se vprašanje materinščine pojavlja kot ena od – stranskih – tematik romana.
Emocionalno plat romana tako gradi zlasti pripovedovalkin lasten emocionalni svet, njena realnost, njeno doživljanje ljudi in družbe; za roman pri tem ni posebej dobrodošlo, da se pripovedovalka praktično z nikomer ne srečuje, z nikomer ne goji odnosa, ki bi ga bilo mogoče skozi literarno delo motriti, zelo malo se ji »dogaja«; v resnici ne biva v sedanjosti, biva v preteklosti, kar pa je z vidika, da je žrtev izrazito
