Airbeletrina,
8. januar
―
Feri Lainšček je v romanu Kurja fizika, sklepnem v trilogiji pri Beletrini izdanih romanov, ki jo sestavljata še Kurji pastir (2020) ter Petelinje jajce (2023), vzpostavil kozmogonijo svojega ustvarjanja. Trije dogodki, ki zaznamujejo avtobiografsko delo – rojstvo, Ferekovo predšolsko obdobje in potem vstopanje v svet odraslih – odražajo avtorjev odnos do filozofije, umetnosti in nenazadnje tudi do politike. Roman Kurja fizika je, podobno kot Kurji pastir in Petelinje jajce, subverzija avtobiografskega; vemo torej, da je deček Ferek Feri, toda hkrati je čisto drugačen od avtorja.
Feri Lainšček je že večkrat poudaril, da mu je aktivna imaginacija pomagala do nezavednih, potlačenih in drugače zastrtih spominov, in tako imamo tudi v Kurji fiziki opravka s čustvenim podoživljanjem, regresijo in zastavljanjem občih vprašanj o življenju, ljubezni, iskrenosti. Pisatelj je torej iskal stik s samim seboj, vendar ne da bi, kot večina ustvarjalcev avtobiografskih del, poveličeval svoj lastni jaz, čeprav bi to, kot Ignacija Fridl Jarc zapiše v odličnem spremnem zapisu Ki ga je bela vila prinesla, lahko z vso legitimiteto tudi storil. Namesto izpostavljanja kulta lastne osebnosti je s širokim zamahom odrinil ves balast današnjega časa in se vrnil k tistemu, kar je bistveno. V Kurji fiziki zato ni prostora za laži, norost ali kake druge bizarnosti, noben lik v romanu, pa naj bo še tako oddaljen od skupnosti, ni razkosan in razcepljen, pač pa si je pisatelj poiskal neko privilegirano mesto izrekanja resnice – otroštvo je že zaradi narave stvari ontološko odvisno od skupnosti in s tem napolnjeno s pomenom, nekateri bi rekli magično ali zazrto v celostni svet.
Roman Kurja fizika je, podobno kot Kurji pastir in Petelinje jajce, subverzija avtobiografskega; vemo torej, da je deček Ferek Feri, toda hkrati je čisto drugačen od avtorja.
V tem pomensko polnem svetu se sicer začnejo kazati resne razpoke, saj ima realnost lastne zahteve. Dečkova elementarna izkušnja, ko ko