Airbeletrina, 2. april ― Populističen, žaljiv, skorajda primitiven lik z negativno osenčeno karizmo, atmosfera, nasičena z nevarno napihnjenim nacionalizmom, množica, ki nasede praznemu, a udarno zapeljivemu govoru rastočega despota, kaos, ki je posledica zle, pritlehne manipulacije takšne osebnosti, poigravanje s človekovo svobodno voljo in prostovoljnim odločanjem … Če bi vam kdo tako opisal knjigo, bi morda pomislili, da se dogaja v sedanjosti, v dandanašnji hektični politični klimi. Vendar tukaj popisujemo osnovne poteze novele Mario in čarodej Thomasa Manna (1875–1955), ki je nastala pred skorajda sto leti, v obdobju vzpona (italijanskega) fašizma. Delo in razmišljanja, torej, vendarle primerna današnjemu času, kjer se zgodovina počasi ponavlja v svoji grozljivosti. Mario in čarodej, vsekakor relevantno delo v Mannovem kratkoproznem opusu, je med Slovence po dolgi zamudi vendarle prišel v prevodu Sare Virk. Zakaj je tako, lahko izveste v obsežni in poglobljeni spremni besedi Sete Knop, kjer najdete še druge okoliščine, podrobnosti in analizo tega krajšega besedila, kar močno pomaga pri sami interpretaciji in kontekstualizaciji literarnega dela. Eden glavnih ključev za »odklepanje« zgodbe je med drugim podatek, da jo je Mann napisal po »resničnem« doživetju: literariziral je izsek iz svojega dopustovanja na italijanski obali, pri čemer pa je spremenil konec, ki posledično deluje bolj dramatično, grozeče, četudi po svoje katarzično. Kar nas vpenja v ritem in napetost naracije, je Mannov občutek za izgrajevanje in stopnjevanje atmosfere, za postopen vzpon do vrha dogajanja. Na dopustu se pisatelj udeleži čarovniškega nastopa, kjer pa se občinstvo ne zgolj zabava, saj se predstava prelevi v podrejanje volje posameznikov in možice pod taktirko neprijetnega in brezobzirnega hipnotizerja in »tricksterja« – z njimi manipulira mož, poimenovan Cipolla, to pa je beseda, ki v italijanščini pomeni čebula, kar bi po mnenju nekaterih strokovnjakov lahko namigovalo na varljive mask