Airbeletrina, 7. februar ― »O, glej ga! Še vedno se odlično drži!« mu korak zastane na pobočju Hriba svobode, ko sredi živahnega besedovanja uzre sloviti spomenik. Dragan Živadinov, gledališki režiser, ki bo drevi na osrednji proslavi ob kulturnem prazniku v Cankarjevem domu v Ljubljani prejel veliko Prešernovo nagrado za življenjski opus, je sprejel povabilo: odpeljimo se intervju naredit v Ilirsko Bistrico. V njegov »zavičaj«. Tja, kjer je pred 65 leti stopil na pot. Tja, kjer smo v ponedeljek skupaj stopali po sledeh njegovega prvega desetletja življenja. Dragan, iz sive Ljubljane smo se pripeljali v sončno Ilirsko Bistrico … »Ne, najprej smo prišli do Knežaka in Šembij. To sta bila vedno ključna kraja na poti sem – ker se tam odpre pogled proti jugu, proti Ilirski Bistrici, proti Brkinom, tam sem se iz postojnsko-pivškega hladu vedno pomaknil proti tistemu, kar je bilo zame lepo. Proti reki Reki, presvetljeni Ilirski Bistrici in kozmičnemu Kvarnerju.« Dragan Živadinov: »Izvrstna, odlična in predvsem občutljiva. Oče Ilija je bil Bolgar, preminil je pred desetimi leti. Mama Ivanka je Gorenjka.« (Fotografija: Maja Pertič Gombač, Primorske novice) Na poti sem ste se oglasili na telefon, poklepetali z mamo Ivanko. V Ilirski Bistrici obujate spomine na očeta Ilijo. Kakšna starša sta bila? »Izvrstna, odlična in predvsem občutljiva. Oče je bil Bolgar, preminil je pred desetimi leti. Mama Ivanka je Gorenjka. Po drugi svetovni vojni se je bila stara mama zaradi zunanjih okoliščin, zaradi nacionalizacije in tudi zaradi družinskih vzrokov, primorana seliti. Prišla je v Ilirsko Bistrico, postala je vodja delavske menze v tovarni Lesonit. Sem je pritegnila tudi svojo hčer, mojo mamo. Tu je bil že postaven mladenič, pameten, ime mu je bilo Ilija …« »Pravijo, da sem se rodil na počasni vožnji med močnim sneženjem, kakršno je bilo v teh krajih redko že tedaj.« Najbrž v vojašnici, a ne? »Da. Ko sta me že spočela, se Ilija še ni mogel poročiti, ker določeno število le

Airbeletrina, 24. oktober 2024 ― Tomas Venclova (1937), litovski pesnik, pisatelj, prevajalec in filozof, je velik del življenja preživel v izgnanstvu, kjer je med drugim prijateljeval s Czesławom Miłoszem in Wisławo Szymborsko. Znan je tudi slovenskim bralcem: leta 1990 je prejel glavno nagrado mednarodnega literarnega festivala Vilenica, leto zatem je pri Društvu slovenskih pisateljev v prevodu Vena Tauferja izšel izbor njegove poezije Čistost soli, leta 2014 pa pri Beletrini v prevodu Klemna Piska še zbirka Stičišče. Profesor Venclova je prejšnji mesec, 11. septembra, praznoval 87. rojstni dan in v Mednarodnem kulturnem centru v Krakovu predstavil novo knjigo, izdano v poljščini. Naslov: Litva. Moja domovina. Kako se spominjate gostovanja na Vilenici leta 1990 in kaj vam pomeni ta nagrada? Na Vilenico ste se pozneje še dvakrat vrnili. Kako se je spominjate? »Z veseljem se spominjam svojega bivanja v Sloveniji in festivala Vilenica. Bilo je v času, ko se je Litva ravno osvobajala komunističnega sistema, in v Sloveniji sem prvič srečal kar nekaj litovskih pisateljev, ki jih že dolgo nisem videl. Potem sem v Ljubljani, Mariboru, tako na Vilenici kakor drugod, pogosto gostoval, prevečkrat, da bi lahko preštel. Mislim, da z ženo to deželo kar dobro poznava. Po velikosti in političnem položaju je podobna Litvi, le po naravi ne – nimamo ne Alp ne Blejskega jezera, ne Postojne ne Jadrana. Imamo pa svoje lepote, med katerimi nekatere niso zanemarljive.« Ali s kakimi slovenskimi kolegi ohranjate stike? Kaj vam pomeni slovenska literatura? »Dobro sem poznal pokojna Tomaža Šalamuna in Vena Tauferja, poznam Draga Jančarja in druge. Bil sem in ostajam v stiku s prevajalcem Klemenom Piskom, ki odlično krepi vezi med slovensko in litovsko književnostjo. Nekaj vem o slovenskih klasikih, zlasti o Francetu Prešernu. Naši književnosti sta si pot v Evropo utirali na precej podobna načina, zdaj pa sta si tudi že utrli pot in sta na pravem položaju.« Tomas Venclova, glavni nagrajenec srednjeevro

Notranjsko primorske novice » Kultura, 7. november 2023 ― Na Orehku ta konec tedna 7. Knoblovi dnevi Featured Orehek – Športno-kulturno društvo Orehek v sodelovanju s krajevnima skupnostma Orehek in Koče ta petek in soboto, 10. in 11. novembra, vabi na 7. Knoblove dneve. V kulturnem domu na Orehku bodo 10. novembra ob 19. uri koncert skupine Ana Pupedan, medtem ko v soboto pripravljajo več dogodkov. Pavel Knobl – Foto: Valter Leban V soboto, 11. novembra, ob 9. uri vabijo na ogled Planinske jame. Dogajanje se bo nadaljevalo popoldne na Orehku. Ob 16. uri pripravljajo literarno-humoristični večer s humoristom Andrejem Jelačinom oziroma Tonijem Karjolo, ki bo predstavil svojo knjigo o čarobni skali. Ob 17. uri se bo predstavila glasbena šola Milana Kokalja, ob 18. uri sledi koncert ansambla Roka Kastelca, na katerem bodo sodelovali učenci šole kitare Vilija Marinška pod mentorstvom Milana Koklja, ob 20.30 pa bo oder zavzela zasedba Tricikel. »Marsikdo bo zastrigel z ušesi ob podatku, da je bil Pavel Knobel prvi slovenski pesnik. Če nam je všeč ali ne, drži, da je izdal leta 1801 prvo slovensko samostojno zbirko posvetnih pesmi z naslovom Štiri pare kratkočasnih novih pesmi od Pavla Knobelna skovane inu Kranjcem v spomin dane,« pravijo v ŠKD Orehek. »Uradno proglašeni prvi slovenski pesnik je sicer Valentin Vodnik, saj je slovenska literarna zgodovina za prvo slovensko pesniško zbirko v pravem pomenu besede razglasila Vodnikove Pesme za pokušino, ki pa so izšle v Ljubljani šele pet let pozneje, februarja 1806. Sam Valentin Vodnik je Knoblovo ´mojstrovino´ označil kot ´bukve iz Kranja, polne drekanja´.« Učitelj, organist, skladatelj in cerkovnik Pavel Knobel se je rodil 24. januarja 1765 na Orehku pri Postojni. Napisal in uglasbil je okoli dvajset cerkvenih pesmi in latinsko mašo Missa simplex. Najprej je učil v Postojni, svojo knjigo s slovito pesmijo Od perdca pa je izdal v Kranju, kjer je učil 13 let. Pozneje ga je življenje zaneslo še v Višnjo Goro, Ribnico in Tomaj. ČlanekNa Orehku ta kone

Notranjsko primorske novice » Kultura, 27. september 2023 ― Matičke sta si razdelila Loški oder in Šentjakobsko gledališče Featured Postojna – Na odru postojnskega kulturnega doma se je v soboto zaključilo Linhartovo srečanje, 61. festival gledaliških skupin Slovenije, ki ga prirejata sklad za kulturne dejavnosti in občina. Za nagrade se je potegovalo sedem predstav, prejeli so ju gledališči Loški oder Škofja Loka in Šentjakobsko gledališče Ljubljana. Matička za najboljšo predstavo v celoti je prejela Predstava Hamleta v vasi Spodnja Mrduša v izvedbi Loškega odra, za moško vlogo sta ga dobila Matej Čujovič za vlogo Bukovca omenjeni predstavi in Domen Koren za vlogo Danijela Škapina v predstavi Seksualna perverzija Šentjakobskega gledališča Ljubljana, za žensko vlogo pa Tina Tavčar za vlogo , ki je Jane Weber v predstavi Seksualne perverzije. 61. Linhartovo srečanje, Loški oder Škofja Loka, Postojna, 21.–23. september 2023 Foto: Matej Maček O Predstavi Hamleta v vasi Spodnja Mrduša je strokovna žirija zapisala, da je dramsko besedilo hrvaškega dramatika Iva Brešana nastalo v nekih drugih časih in v neki drugi državi. »Tistih časov in tiste države ni več, a tematika, ki jo obravnava, žal vedno znova vznika in se ne meni za čas in prostor. Igralke in igralci pod suverenim režijskim vodstvom gledalca že v prvih trenutkih posrkajo v dogajanje in ga ne izpustijo niti potem, ko zastor že pade. Izjemna kolektivna igra, čvrsta dramaturgija, lahkotno prehajanje med raznovrstnimi žanri ter zavidljive in še dolgo zapomnljive igralske kreacije so se zlili v kompletni in magični odrski dogodek, pod katerega bi se z veseljem podpisala tudi prenekatera profesionalna gledališka hiša.« Matej Čujovič je lik Bukovca v predstavi Predstava Hamleta v vasi Spodnja Mrduša oblikoval »z zavidljivo mero nespornega igralskega talenta in odrske discipliniranosti«. »Ne glede na to, ali je zgolj molče opazoval dogajanje ali nevarno koračil po odru, politikantsko spletkaril ali vulgarno osvajal, umetelno prepričeval ali poživinjeno žrl i

Notranjsko primorske novice » Kultura, 9. februar 2023 ― Vilharjevo priznanje prejela Nataša in Anton Černugelj Featured Postojna – Na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku so včeraj v kulturnem domu v Postojni podelili najvišje občinsko kulturno priznanje. Priznanje Miroslava Vilharja za leto 2023 sta prejela akademska glasbenika in profesorja kitare Nataša in Anton Černugelj, in sicer za izredne dosežke na področju glasbene umetnosti in promocije občine. Med drugim sta pred 11 leti osnovala prvi mednarodni festival kitare v Sloveniji, Teden kitare v Postojni. Kulturni praznik, priznanje Miroslava Vilharja, Postojna, 8. februar 2023 Foto: Foto atelje Postojna Slavnostna govornica, igralka, pesnica, dramatičarka in esejistka Saša Pavček, je izpostavila povezovalnost, ki jo kultura prinaša. »Umetnost nam je dajala moč za ohranitev življenj, dajala nam je samozavedanje in vero v svobodo, samostojnost. Sprejmimo ta dar s hvaležnostjo. Danes je dan, ob katerem naj bi se vsak Slovenec in državljan Slovenije, ne glede na nazor ali politično pripadnost, zavedel, da je član ene enotnosti, kjer nas povezuje slovenski jezik.« Povezovalno noto kulture je poudaril tudi postojnski župan Igor Marentič. Kultura je bila bistveno vezivo slovenstva. Je naš obraz, s katerim se predstavljamo svetu. Je vrednota, s katero uresničujemo sami sebe in svoje talente. Kultura je zakladnica duhovnega bogastva, ki so nam ga podarili naši predniki in je neskončno polje možnosti in priložnosti, ki nas vabi, da nanj zasejemo svoj košček lastne ustvarjalnosti za naše zanamce.« Dejal je, da si občina prizadeva poudarjati in ohranjati kulturo tudi v okviru občinskih projektov. »Bodimo tudi v prihodnje pomembni glasniki naše kulture.« Letošnja prejemnika najvišjega občinskega priznanja za kulturo, Nataša in Anton Černugelj, sta odlična glasbenika in izjemna pedagoga. Kot učitelja kitare na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana ter v Glasbeni šoli Postojna sta ime občine ponesla na prizorišča državnih in mednarodnih tekmovanj za k

Notranjsko primorske novice » Kultura, 30. december 2022 ― S pesmijo so Pivčane popeljali v praznične dni KULTURA Pivka – V nedeljo, 18. decembra, je v avli pivške osnovne šole izzvenel koncert S pesmijo v praznične dni, na katerem so nastopile štiri postojnske pevske zasedbe. Poleg Mešanega pevskega zbora Postojna, ki je bil pobudnik koncerta, so se na odru zvrstile moške vokalne skupine Alikvot, ki jo vodi Vital Jurca, Goldinar pod vodstvom Mihe Boleta in Slavna iz Slavine. Koncert S pesmijo v praznične dni, MePZ Postojna, Goldinar, Alikvot, Pivka, 18. december 2022 Foto: Ladislao Torresan Poslušalcem, ki so povsem napolnili dvorano in z aplavzi bogato nagradili nastopajoče, so skupine pripravile zanimiv in raznolik program šestnajstih pesmi, med katerimi je bilo največ priredb slovenskih  ljudskih pesmi ter domoljubnih pesmi, program pa so popestrile tudi nabožne ter zbadljivke in šaljivke. Prav s slednjimi so pevci Vokalne skupine Slavna z zborovodjem Miranom Žitkom še posebej razgreli dlani publike. Klemen Miklavčič, novi zborovodja MePZ Postojna, pa je za svoj debitantski nastop v Pivki izbral po eno češko, islandsko in baskovsko pesem iz novega repertoarja zbora. Koncert S pesmijo v praznične dni, MePZ Postojna, Goldinar, Alikvot, Pivka, 18. december 2022 Foto: Ladislao Torresan Ob tej priložnosti se je predsednica MePZ Postojna Pia de Paulis Debevec v imenu vseh nastopajočih zahvalila za dolgoletno sodelovanje dosedanji vodji postojnske izpostave sklada za kulturne dejavnosti Silvi Bajc. Poudarila je, da je Bajčeva organizacijsko, finančno in moralno pomagala vsem kulturnim društvom in z njimi aktivno sodelovala pri različnih prireditvah. V imenu MePZ Postojna ji je izročila pisno zahvalo za »vsestransko podporo delovanju zbora in dragocen prispevek k promociji zborovske glasbe v lokalnem prostoru«. Koncertni večer, ki ga je poleg pestrega programa odlikovala tudi kakovost izvedb vseh nastopajočih, je prijetno povezovala Tjaša Blaško, finančno pa sta ga podprla postojnska izpostava javnega s