Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg),
18. maj
― Zmago Jeraj je bil široko razgledana osebnost, pri čemer je eden od intrigantnih vidikov njegovega miselnega sveta zanimanje za literaturo. V ta okvir spada njegovo navdušenje nad delom poljskega pisatelja in
likovnika judovskih korenin Bruna Schulza (1892–1942), katerega pisanje je Jeraj po naključju odkril leta 1973. Schulz je Jeraja v sedemdesetih letih in tudi kasneje na različne načine fasciniral in navdihoval. Razstava v
Mednarodnem grafičnem likovnem centru skuša z nekaterimi svojimi elementi simbolično povezati oba avtorja. Naslovljena je z delčkom besedila iz Julijske noči, ene od Schulzevih zgodb, ki dobro povzema občutje in motiviko, ki sta značilna za razstavljena dela. Na slikah, fotografijah in grafikah iz zgodnje zrele faze Jerajevega opusa, izpostavljenih na razstavi, se kot motiv pogosto pojavljajo zamejitve, pregrade in ograde. To so linije, ki delijo gledalčevo vidno polje na dva dela in s tem temeljno definirajo vizualni učinek podobe. Ograje na Jerajevih delih pogosto prekinjajo prehodi in odprtine. Vajeni tega, da prehode dojemamo kot element, ki odpira pot nekam drugam, stran od tu, kjer smo, kot gledalci skušamo razumeti, kam nas umetnik usmerja. Rezultat tega razmisleka je konfuzen – odprtine nas namreč peljejo v črnino, praznino, ki ne ponuja nobenih odgovorov in le še prispeva k tesnobnemu občutku, ki ga oddajajo podobe. Za Jerajevo fotografijo iz konca šestdesetih in sedemdesetih let je, poleg že opisanega elementa ograje, značilno prehajanje med interierjem in eksterierjem, pri čemer umetnik raziskuje različne svetlobne kombinacije oziroma učinke: naš pogled usmerja bodisi iz črnine notranjščin v svetlobo zunaj, poudarja kontrast med svetlo notranjščino in temnino noči ali pa nas usmerja iz dnevne svetlobe zunanjosti v temno notranjost prostorov. V istem obdobju se pojavljajo podobe, pri katerih je zanimivo to, da ni povsem jasno, ali gledamo v notranji, umetno ustvarjen prostor ali v zunanji, »naravni« habitat. Tako se elementi, ki jih
