Airbeletrina, 8. maj 2013 ― Scenarist legendarne (radijske in filmske) "Butnskale", dramatik, igralec, ludist, satirik, Prešernov nagrajenec. "File." Literat, ki se že s svojim opusom razliva čez dolgočasno pojavnost običajnih literatov. Filipčičeve zapuščine med radijci in dramatiki nikakor ni mogoče preskočiti, kaj šele spregledati. Proznega ustvarjanja pa tudi ne. Za svoj roman Problemi je leta 2011 prejel nagrado Prešernovega sklada, letos pa se je z Mojstrovko prebil do nominacije za kresnika. Nadaljevanje sledi... Nekaj drži tako ali drugače - Emil Filipčič (1951) je legenda. Ne verjamete? Nič hudega. Zato pa imamo Knjigo priznanj...

Čas za slovenščino, 7. maj 2013 ― Ali se spomnite občutka v želodcu, ko ste zjutraj odhajali v šolo slabo pripravljeni, vedoč, da boste morda vprašani? S takšnimi občutki najbrž na izpite iz znanja slovenščine ob sobotah prihajajo tudi tisti tuji državljani, ki potrebujejo uradno potrdilo o tem, da znajo slovensko. Ni jih malo, v zadnjih desetih letih se jih je v Centru za slovenščino zvrstilo dobrih 20 tisoč. 20 tisoč identitet, 20 tisoč različnih slovenščin, 20 tisoč usod … za en sam cilj: opraviti izpit. Ta cilj ima obliko različnih privilegijev: službe, študija, državljanstva. To so tudi glavni razlogi za udeležbo na naših izpitih. No, kakšen nagib je morda tudi erotičen (kot to pogosto velja tudi za obisk tečajev slovenščine), a kaj, ko se tako hitro izgubi v suhoparnih birokratskih postopkih … Anekdot z izpitov je še in še, grenkih in sladkih. Na primer: kandidat dobi vlogo pacienta pri zdravniku in se začne slačiti (ne-povem-do-kod) – se je pač vživel, navsezadnje to od njega zahteva navodilo … Kandidat po tem, ko ga izpraševalka pozove, naj jo vika, tako pač zahteva situacija, z nekoliko začudenja začne kričati nanjo. Vikati pač v njegovem jeziku pomeni kričati … Ali pa redkobesedna kandidatka, ki – ko z izpraševalko končno najdeta skupno temo pogovora – razloži, kako skuha juho: v vrelo vodo strese vrečko, pomeša pa je! Ali iz pisarne: kandidat se pride prijavit na izpit s čokolado v upanju, da se bo prikupil komisiji, ali pa mi skuša kandidatka v roke stisniti nekaj evrov, da bo komisija imela za kavico. In gospa, ki prostodušno vpraša, koliko »stane« izpit, v neki (ne-povem-kateri) državi da je tako plačala tudi konzulu … Cilj je seveda treba doseči, izpit je treba opraviti, ne glede na ceno. In cena je visoka: pogosto precej višja kot 120 evrov, kolikor zares stane izpit. Najvišja je zagotovo takrat, ko ugotovimo, da je »pravega« kandidata na izpitu nadomestil nekdo drug … Zveni znano? Pred leti je menda obstajal nek espe, kot so ljubkovalno re

Airbeletrina, 6. maj 2013 ― Sterilni jezik agencijskih novic, ki so pred dobrim tednom v svet sporočale rezultate parlamentarnih volitev na Islandiji, ni puščal veliko prostora za dodatna pojasnila. Številke so povedale naslednje: konservativna Stranka neodvisnosti (Sjálfstæðisflokkurinn) je zmagala s 26,7 %, druga je bila desnosredinska Stranka napredka (Framsóknarflokkurinn) s 24,4 %, Zavezništvo socialnih demokratov (Samfylkingin) je dobilo 12,9 %, Gibanje Levica – Zeleni (Vinstrihreyfingin – grænt framboð) 10,9 %, nekaj drobtinic pa sta pobrali še novoustanovljeni Svetla prihodnost (Björt framtíð) z 8,2 % in islandska Piratska stranka s 5,1 % glasov.

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 6. maj 2013 ― Kader iz Langovega Metropolisa. Vir: klik. Ker je imela moč monetarne ekonomije prosto pot v metropoli in so bile njene posledice tam najbolj očitne, si je urbana moderna v drugi polovici devetnajstega stoletja hitro pridobila sloves objektiviziranega okolja, brezbrižnega do vrednosti [vrednot]. Bila je živa reklama za kulturo, ki poganja onstran vsega osebnega. Tu, v stavbah in izobraževalnih ustanovah, v čudežu in udobju tehnologije, ki si je podjarmila prostor, v ureditvah skupnega življenja in v vidnih državnih institucijah, tu se je ponujalo takšno nepremagljivo bogastvo kristaliziranega, neosebnega razuma, da osebnost, kakršna je bila, soočena z njim ni mogla vzdržati. (Georg Simmel: The Metropolis and Mental Life, 410) Bart Keunen: Living with Fragments: World Making in Modernist City Literature. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 273 ____________________________________________________________________________ Because the power of the money economy had a free reign in the metropolis and its implications were most clearly visible there, urban modernity during the second half of the nineteenth century quickly gained the reputation of being an objectified environment, indifferent to values. It was the genuine showplace of this culture which grows beyond all that is personal. Here, in buildings and educational institutions, in the wonders and comforts of space-conquering technology, in the formations of communal life and in the visible state institutions, there is offered such an overpowering wealth of crystallised, impersonalised mind that the personality, as it were, cannot maintain itself when confronted with it. (Simmel [1950], 410) Normal 0 21 false false false SL ZH-TW X-NONE