O očeh in malarjih

Radio Študent, 11. junij 2015 ― Roman Veronike Simoniti z naslovom Kameno seme se ukvarja s prezentacijo dejstev, ki jih nato bralec v luči prebranega retroaktivno konstituira kot resnico. Bistvo bi lahko povzeli: vsake oči imajo svojega malarja. Obenem ni tako preprosto. Ozadje je takšno: na dalmatinskem otoku fiktivnega imena se zbere razširjena ezulska družina, na naši strani meje bi jim rekli optanti – tisti Italijani, ki so se po kapitulaciji Italije v drugi svetovni vojni znašli na jugoslovanskem ozemlju in se odločili za selitev v matično domovino. Družino sestavljajo svetovljanski upokojeni poslovnež, njegova malomeščanska žena in njuna odrasla otroka, mamin sine in njegova ljubosumna sestra s svojo družino. Z denacionalizacijo so dvajset let pred tem dobili vrnjen del družinskih nepremičnin in od takrat prirejajo vsakoletna srečanja za otoške ezulske družine. Priprave na srečanje in večer dogodka sta časovni okvir, v katerem se potem dejansko odvija romaneskno dogajanje. Za romaneskno dogajanje se izkažejo bolj ali manj naključni in precej vsakdanji dogodki, ki pa so pripovedovani znova in znova, vsakič z drugim pripovedovalcem – enem izmed protagonistov v romanu. Osrednji dogodek zaznamuje kamen, ki ga travmirana in osamljena ženska vrže čez ograjo med goste, da bi utišala njihovo preglasno zabavo, vendar pri tem zadane enega izmed gostov in povzroči paniko. Okoli tega se potem v krasni dalmatinski kulisi premešajo številna znanstva in različna razmerja, ki predvsem nikoli niso to, kar se sprva zdijo. Turisti, ki so v resnici staroselci, domačini, ki so v resnici prišleki, laži, ki rešujejo konzervativni pogled na svet, izgube, ki zameglijo presojo, stare ljubezni, ki ne morejo biti več samo lep spomin, nova znanstva, ki obetajo prepovedane strasti, upanje, ki je prevara; še več, ki je samoprevara in travma, ki jo rehabilitira alkohol – seznam pri tem sploh ni izčrpan. Miselni balast protagonistov je podzavestno celjenje, ampak rane so paradoksno vedno bolj odprte. Kot re

31. Druga godba III

Radio Študent, 28. maj 2015 ― Ljubljana, več lokacij, 2015Foto: Primož Zrnec Splet različnih okoliščin je na zadnji dan 31. mednarodnega festivala Druga godba recenzentoma speljal priložnost, da bi si v Klubu Cankarjevega doma ogledala nastop dunajske zasedbe Madame Baheux. O slednjem so številni navzoči v lobiju pred Linhartovo dvorano vneto izmenjevali prijetne vtise in neotresljive, z navdušenjem prepredene opazke, obenem pa so težko pričakovali koncertni podvig pevca bosanskega sevdaha Boža Vreća. O gneči, s kakršno so se obiskovalci in organizatorji v posamičnih klubih srečevali prvi in drugi večer Druge godbe, ni bilo sledu. To je bilo nenazadnje mogoče predvideti, kajti izvajalci iz sobotnega repertoarja se za razliko od predhodnih nastopajočih na festivalu niso utapljali v suprapotenciranem medijskem ovekovečenju. Kolikor je morda - v propagandni material Druge godbe integrirana - fotografija Boža Vreća delovala ostro in bojevito, toliko bolj je v živo s svojo prefinjeno satenasto obleko, plesnimi gibi, galantno mimiko in vokalno ekspresijo odločno, pomenljivo in senzibilno razkrival svojo ženstvenost, a na trenutke tudi že kar queerovsko spolsko nerazločljivost. Še preden je iz zatemnjenega zakulisja elegantno priplesal na oder, je s svojim bridkim glasom, ki je postopoma postajal vse bolj impulziven, pozdravil občinstvo v zapolnjeni Linhartovi dvorani. Posebno tiho spremljavo a cappella avtorskim in neavtorskim sevdalinkam je izvajalcu zagotovila osvobajajoča odrska praznina. Na trenutke so jo zapolnjevali preprosti viri svetlobe, s katerimi je Božo na teatralni način utemeljeval globino svoje naklonjenosti, zvestobe in čustvenosti, ki jo je sicer izvijal skozi besedila. Njegove izpovedi so bile jasne in slikovite. Z impresivnim žametnim tonom in uprizorjenimi solzami je z obraza brisal še tako črno brado, kot edini vidni moški atribut, s čimer se je pri določenih skladbah povsem stopil v lasten idealiziran ženski lik, ki objokuje svojo usodo, domovino in ljubezen

Slovensko gospodarstvo po volji Evropske komisije

Radio Študent, 17. april 2015 ― Drugi osnutek Nacionalnega reformnega programa za leto 2015 in 2016 je doživel svoj debitantski izhod - vlada je danes z njim seznanila odbore Državnega zbora Republike Slovenije in Ekonomsko-socialni svet, torej sindikate in delodajalce. Vsebina programa predstavlja srednjeročni načrt vlade o prioritetnih ukrepih in projektih, ki pa morajo biti usklajeni predvsem s cilji dokumenta “Strategija Evropa 2020” - torej evropsko strategijo za rast in razvoj. Dotični reformni program mora biti do konca aprila poslan v blagoslov Evropski komisji. Tekoče prioritete naj bi tokrat predstavljale že dolgo znani mantri političnega vrha - spodbujanje gospodarske rasti ter javnofinančna konsolidacija. Več pove minister za javno upravo, Boris Koprivnikar. Izjava Dokument obsega zgolj 30 strani, zato v njem niso opisane konkretne rešitve problemov. Sestavljajo ga bolj ali manj odnosi vlade do določenih vprašanj in idejne smernice, ki bodo nato morda oblikovale konkretne politike. O tem, kaj si vlada želi storiti, spregovori finančni minister, Dušan Mramor. Izjava Delodajalska stran Ekonomsko-socialnega sveta se načelno strinja z ukrepi, ki jih predvideva reformni program, vendar ob tem poudarjajo dvome, v kolikšni meri se bodo zapisane obljube uresničile. Nadaljuje predsednik Gospodarske zbornice Slovenije, Samo Hribar Milič. Izjava Zastopniki delojemalcev, ki so protiutež gospodarsko naravnanim silam Ekonomsko-socialnega sveta problem Nacionalne reformne strategije vidijo povsem drugače. O ideologiji, ki stoji za tovrstnimi načrti, Branimir Štrukelj, sindikalist. Izjava Prisluhnimo ministru za finance, Mramorju, ki pojasnjuje, kateri ukrepi so še ključni za zdrav razvoj naše podalpske domovinice. Izjava Pri privatizaciji podjetij v državni lasti vlada prelaga gospodarsko odgovornost na zaveze svojih predhodnic. Takšne in podobne izjave zakrijejo umankanje jasnih nacionalnih smernic upravljanja premoženja. Nadaljuje ekonomist Aleksander Aristovnik.

Transparentnost lobiranja po slovensko

Radio Študent, 15. april 2015 ― Ob ameriškemu režiserju in pisatelju Michaelu Mooreu, kateremu je danes svojo - ne ve se prav natančno, katero že po vrsti - zlato ribico Princeska I. predstavil predsednik republike Borut Pahor osebno, je za svojevrstno reklamo domovine v tujini iz domače vsakdanje perspektive pravzaprav neverjetno danes poskrbela še mednarodna nevladna organizacija Transparency International. Prav danes predstavljeno letošnje poročilo o lobiranju v Evropi namreč Slovenijo uvršča kar na prvo mesto po kakovosti zakonske ureditve lobiranja med 19 državami in tremi evropskimi institucijami, ki so bile vključene v raziskavo. Kar pa že po hitrem pregledu zbranih rezultatov in navedenih podatkov samo po sebi pove več o tem, kako zelo je lobiranje tako v Sloveniji kot v Evropi pravzaprav netransparentno. Do prvega mesta na lestvici raziskave Transparency International se je namreč domovina na danes res prav prešerno sončni strani Alp prikopala že s tem, da je od 100 možnih odstotkov skupaj v vseh treh parametrih ocene zbrala pičlih 55 odstotkov in je poleg Evropske komisije kot edina med 19 državami sploh presegla 50 odstotni prag. Nadalje ocena raziskave in poročila Transparency International temelji na treh ključnih parametrih: transparentnosti, integriteti in enakopravnosti dostopa, ki je najšibkejše domače področje, saj je dobilo zgolj 48 odstotno oceno, preostali dve področji pa 58 odstotno, kar je bilo dovolj za prvo mesto in je skupaj zneslo teh 55 odstotkov skupne ocene. Najslabše je s transparentnostjo lobiranja sicer na Cipru in na Madžarskem, ki sta osvojila zgolj 14 odstotkov, med slabšimi pa je z 19 odstotki celo Svet Evrope. V primerjavi z najslabšimi se je še kar solidno s 37 odstotki odrezal Evropski parlament, Evropska komisija pa je kot druga na lestvici osvojila 53 odstotkov ocene. Kljub prvemu mestu Slovenije, ki sicer več pove o tem, kako zelo je netransparentno lobiranje razširjeno širom Evrope, pa že samo poročilo Transparency International pove, da

Dame in gospodje: Miroslav Krleža!

Radio Študent, 6. april 2015 ― Miroslav Krleža je velikan leposlovja, kulture in humanistike nekdanje skupne domovine, ki je presegel politične in nacionalne meje. Stoji na zavihku knjige Evropa danes in drugi eseji, ki je izšla pri založbi Sophia. Bil je biger than life, bi rekli Američani. A ta jugoslovanski kolos začuda ni bil nikoli preveden v angleščino. Njegova zbrana dela izhajajo desetletja in se približujejo 160 knjigam. Je pravi zbiratelj literarnih nagrad in eden glavnih akterjev v znamenitem sporu na književni levici. Literarne revije, ki jih ustanavlja in ureja, gredo v dvomestno število. Brez ran preživi tako medvojni ustaški režim kot Titovo Jugoslavijo. Po smrti njegov duh obudijo nacionalistični manipulatorji; v njem enkrat prepoznavajo velikega Hrvata, spet drugič srbofila. Pri nas Krležo poznamo predvsem po ciklusu pripovedi in dram Glembajevi, še posebej po drami: Gospoda Glembajevi. Esejistika je bila pri nas prevajana predvsem v 60. letih. Zato gre založbi Sophia vse priznanje za izdajo, čeprav mi vodilo in kriteriji pri izboru esejev niso popolnoma jasni. Kakorkoli, rečemo lahko, da je Krleža drugič med Slovenci. Naslovni esej Evropa danes je pisan v znanem Krleževem slogu. Je neverjetno eruditski in stilsko briljanten. Iz sociološkega komentarja prehaja v literaren dialog. Hitlerjevo leto 1933 se bere takole: “Kakih trideset narodov potuje danes po Evropi in vsak od njih nosi v roki stekleno lilijo svoje narodne nedolžnosti. Vsak posamezen vase zaljubljen narod se pomika naprej s pogledom, uprtim v svojo tako imenovano narodno preteklost, kakor Dantejevi krivi preroki z obrazom, zasukanim proti zadnjici v dvajsetem krogu pekla.“ Hitlerjev vzpon na oblast ni bil za Krležo nič šokantnega. „Veličastna“ in napredna Evropa se vsakih deset let vrne v svoje prastanje in se požene za lastnim repom kot stekla opica, pravi. V dialogu z neznancem je takšna metaforika prignana do absurda. Ta v velike človekove antropološke obrate vključuje tudi omamno sledenje udarcem

Sodomija ter druge dobre in slabe novice

Radio Študent, 3. april 2015 ― Po dveh letih pregovarjanj in osmih neprespanih nočeh sta Iran in Združene države Amerike skupaj s pomočjo še petih svetovnih velesil včeraj v švicarskem Lozanu sklenili načelen dogovor o tem, by MacDeals">kako naj bi v naslednjih 15-ih letih deloval iranski nuklearni program. Če povzamemo dogovor, ki sta ga sklenila iranski zunanji minister, Mohammad Javad Zarif, ter njegov ameriški kolega, John Kerry, bodo iranski nuklearni obrati ostali odprti, vendar pod nadzorom, ki bo določal stroge pogoje produkcije. Ena izmed tehničnih podrobnosti dogovora je tudi, ta da je Iran privolil v zmanjšanje zalog nizkoobogatenega urana, in sicer iz zdajšnjih 10 ton na 300 kilogramov. Ekonomske blokade se bodo dvignile, čim bo Mednarodna agencija za jedrsko energijo potrdila, da se Iran drži dogovora. Če bo dogovor junija, ko bodo dorečene še nekatere podrobnosti, podpisan, si po 35 letih lahko obetamo zanimive spremembe v odnosu med Združenimi državami Amerike in neubogljivim Iranom. Svoje neodobravanje do dogovora med ZDA in Iranom pa je seveda takoj izrazil izraelski premier, Benjamin Netanyahu. Po njegovem je dogovor med državama zgodovinska napaka, zaradi katere je že sklical konzultacije s svojimi svetovalci za varnost. Svoj nagajiv karakter pa je danes ponovno pokazala tudi Severna Koreja. Iz vojaškega oporišča Dončang-ri na severu države je v morje na zahodni obali države izstrelila štiri rakete kratkega dometa. Gre seveda za šopirjenje pred Združenimi državami Amerike in Južno korejo, ki na polotoku že od marca opravljajo svoje vsakoletne skupinske vojaške vaje, ki jih Severna Koreja, kot je že klasično, označila za priprave na invazijo njihove ljubljene domovine. Kitajske oblasti so izdale obtožnico za nekdanjega šefa za javno varnost, Zhoua Yongkanga. Obtožen je podkupovanja, sprejemanja podkupnin, zlorabe moči ter razkrivanja državnih skrivnosti. Obtožnico je objavil glavni državni tožilec, in sicer leto dni po tem, ko je Zhou zaradi svojih dejanj bil iz

SAMO KUTIN: Plovilo

Radio Študent, 28. marec 2015 ― Zavod Sploh / L'Innomable, 2015 Da Sama Kutina poslušalcem in poslušalkam tega radia ni treba posebej predstavljati, je fraza, ki bi na tem mestu lahko imela za posledico manjši nesporazum. Pomenila bi namreč lahko, da ni treba posebej naštevati vseh zasedb, projektov, koncertov in posnetkov, v katerih je bil Kutin doslej že udeležen, saj da je plošča Plovilo golo nadaljevanje te serije osebne glasbenikove zgodovine. Dve manjši opombi. Prva, opazno je ravno to, kako se nocojšnja plošča težko umesti v serijo preteklih postankov in projektov, ki naj bi jih ne bilo treba posebej predstavljati, četudi je v preteklosti seveda ta razlika že bila narejena in plošča Plovilo nikakor ni padla z neba. Druga, očitnejša, težko bi predstavljali in izpostavljali delo Sama Kutina bolje kot ravno skozi njegov prvi samostojni posnetek. Samo Kutin, ki je že vsaj desetletje sopotnik nekaterih raznolikih glasbenih, na improvizaciji temelječih projektov in zasedb, se je deloma ustalil na instrumentu z domnevno madžarsko domovino, hurdy-gurdyju, šele po nekaj letih glasbenega udejstvovanja. Njegovo izvorno ali tradicionalnejšo rabo pa je dopolnil v neki drugi smeri šele nedavno, skozi nekaj nepričakovanih nastopov. Če to pomeni določen rez, pa vsaj Samo Kutin prepričljivo izpostavlja svojo redno udeležbo na delavnicah Raziskava-Refleksija, ki so k temu zasuku deloma pripomogle. Oziroma, aktivno muziciranje verjetno ne le na omenjenih delavnicah in po zavestno privzetih principih izogibanja predpostavljenim skupnim idiomatičnim mestom daje očitne rezultate v novi diskografski produkciji, ki zadnje čase nastaja okoli Zavoda Sploh ali založbe L'innomable. Pričujoča plošča je ravno tako tudi dokaz ne le plodnosti nekajletnega kolektivnega vztrajanja in počasnega grajenja, pač pa tudi širine potenciala neke take scene. Plošča Plovilo sicer ni prva, ki je v tem smislu individualni produkt kolektivnega delovanja – od nedavnejših omenimo vsaj še Kramljanja Vida Drašlerja.

Švastarnica

Radio Študent, 26. marec 2015 ― Novice Prvaki slovenskega ekstremnega metala Noctiferia se po precej uspešnih turnejah tako po Evropi kot po domovini v sklopu promocijske turneje ob izdaji petega studijskega albuma PAX zdaj podajajo tudi na Daljni vzhod. Za bendom so številni uspešni koncerti ob imenih kova Marduk, Kataklysm, Hypocrisy in Mayhem, poleti pa jih čaka tudi nastop na priznanem festivalu Wacken Open Air. Še pred tem se bo konec aprila sekstet kot prvi predstavnik slovenske metalske srenje podal na osvajalski pohod v deželo vzhajajočega sonca. Med 29. aprilom in 11. majem bo Noctiferia na kitajskih tleh nastopila osemkrat. 12-dnevno turnejo bo bend začel v Šanghaju, fante pa čaka tudi nastop na pekinškem Midi Music Festivalu, ki ga vsako leto obišče skoraj sto tisoč obiskovalcev. Četudi je o tem sinoči poročal že Captain Soul, pa je vajo vredno ponoviti. Napovedujemo namreč koncerte beograjskega rock'n'roll viharja, ki sliši na ime Straight Mickey and The Boyz. Dinamična in udarna trojka je prav v teh dneh na spletu objavila svoj istoimenski prvenec. Sredi aprila se bo bend predstavljal tudi na slovenskih odrih. V petek, 17. aprila., bodo Straight Mickey and the Boyz najprej nastopili v Menzi pri koritu, dan za tem pa jih lahko ulovite v koprskem Figa rock baru. Naj ob priložnosti omenimo, da se bo fante dalo ujeti tudi v prostorih Radia Študent, kjer bodo v soboto, 18. aprila, zgodaj popoldne v živo snemali svoji studijski koncert. Dogodek bo odprte narave, kar pomeni, da se bo v snemalnem studiu našel prostor tudi za peščico izbrancev. Če vas nastop zanima, vas spodbujamo, da nas na spletni strani, lahko pa seveda tudi zasebno, »pocukate za rokav«. Domača neodvisna založba Panda Banda, ki že leta aktivno prispeva h grajenju domače in mednarodne anarho-punk in hardkor scene, v kratkem napoveduje dve zanimivi izdaji. Konec aprila bo najprej izšel album Ruins kanadskih anarho-black metalcev Iskra, s katerega lahko na njihovem Bandcamp p

Švastarnica

Radio Študent, 26. marec 2015 ― Novice Prvaki slovenskega ekstremnega metala Noctiferia se po precej uspešnih turnejah tako po Evropi kot po domovini v sklopu promocijske turneje ob izdaji petega studijskega albuma PAX zdaj podajajo tudi na Daljni vzhod. Za bendom so številni uspešni koncerti ob imenih kova Marduk, Kataklysm, Hypocrisy in Mayhem, poleti pa jih čaka tudi nastop na priznanem festivalu Wacken Open Air. Še pred tem se bo konec aprila sekstet kot prvi predstavnik slovenske metalske srenje podal na osvajalski pohod v deželo vzhajajočega sonca. Med 29. aprilom in 11. majem bo Noctiferia na kitajskih tleh nastopila osemkrat. 12-dnevno turnejo bo bend začel v Šanghaju, fante pa čaka tudi nastop na pekinškem Midi Music Festivalu, ki ga vsako leto obišče skoraj sto tisoč obiskovalcev. Četudi je o tem sinoči poročal že Captain Soul, pa je vajo vredno ponoviti. Napovedujemo namreč koncerte beograjskega rock'n'roll viharja, ki sliši na ime Straight Mickey and The Boyz. Dinamična in udarna trojka je prav v teh dneh na spletu objavila svoj istoimenski prvenec. Sredi aprila se bo bend predstavljal tudi na slovenskih odrih. V petek, 17. aprila., bodo Straight Mickey and the Boyz najprej nastopili v Menzi pri koritu, dan za tem pa jih lahko ulovite v koprskem Figa rock baru. Naj ob priložnosti omenimo, da se bo fante dalo ujeti tudi v prostorih Radia Študent, kjer bodo v soboto, 18. aprila, zgodaj popoldne v živo snemali svoji studijski koncert. Dogodek bo odprte narave, kar pomeni, da se bo v snemalnem studiu našel prostor tudi za peščico izbrancev. Če vas nastop zanima, vas spodbujamo, da nas na spletni strani, lahko pa seveda tudi zasebno, »pocukate za rokav«. Domača neodvisna založba Panda Banda, ki že leta aktivno prispeva h grajenju domače in mednarodne anarho-punk in hardkor scene, v kratkem napoveduje dve zanimivi izdaji. Konec aprila bo najprej izšel album Ruins kanadskih anarho-black metalcev Iskra, s katerega lahko na njihovem Bandcamp p

Kassé Mady Diabaté: Kiriké

Radio Študent, 7. marec 2015 ― V posluh tokrat jemljemo album malijskega pevca Kasséja Madyja Diabatéja, ki velja v domovini za legendo, saj ima za sabo več kot 50-letno glasbeno pot. Pevec, ki šteje 65 let, izhaja iz rodovine griotov, torej dednih glasbenikov, za katere je značilno, da se svojega glasbila oziroma v njegovem primeru vokala, lotijo že v krhkih in nedolžnih otroških letih. Diabaté prihaja iz znanega rodu, ki sodi med eno izmed dveh najstarejših griotskih družin in sega v daljno 13. stoletje. Skladbe si na albumu sledijo od bolj preprostih do vse bolj zapletenih oziroma takih, v katerih brbota od presunljivih inštrumentalnih vložkov, ki se stapljajo s sugestivnim in v tvarino scela potopljenim glasom Diabatéja. Ko omenjamo inštrumentaliste, ne moremo mimo Ballakéja Sissoka, ki s koro v večini skladb ustvari zvončkljavo ogrodje, na katero se potem lepijo ostala glasbila, od ritmično izpostavljenega n'gonija do hipnotičnega balafona. Piko na i k strnjeni, a zračni in prehodni zvočni sliki pristavi francoski čelist Vincent Segal, ki je zaslužen tudi za produkcijo.

Camp X-Ray (2014)

Filmski kotiček, 5. marec 2015 ― Slovenski naslov: Ni naslova Država: ZDALeto: 2014 Žanri: Drama, Vojni Dolžina: 117', ImdbRežija: Peter SattlerScenarij: Peter Sattler Igrajo: Kristen Stewart, Payman Maadi, John Carroll Lynch, Lane Garrison, Joseph Julian Soria Ne tako dolgo nazaj je Kristen Stewart sprožala masovno histerijo med milijoni najstnikov, trume oboževalcev so samo za kino vstopnice odšteli več kot milijardo dolarjev (skupni zaslužek celotne franšize Somrak), prodajalo pa se praktično vse, na kar se je dalo natisniti Kristen in Roberta v objemu. V istem obdobju je v New Yorku rojeni iranski igralec (tudi režiser in scenarist) Peyman Moaadi, ki se je v domovino staršev vrnil že v otroštvu, igral v dveh odličnih filmih rojaka Asgharja Farhadija (About Elly, Ločitev) in za svoj nastop v slednjem je prejel nagrado za najboljšega igralca v Berlinu. Tedaj sta Kristen Stewart in Peyman Moaadi bila dva različna svetova, ki smo ju težko postavili v isti kontekst. Nekaj let kasneje je perspektiva povsem drugačna: Moaadi je še vedno Moaadi, Stewartova pa je svojo igralsko kariero usmerila v povsem novo, razburljivejšo smer in dobili smo film, v katerem Američanka in Iranec tvorita prepričljiv igralski tandem. Pri istem projektu ju je združil ameriški režiser in scenarist Peter Sattler, ki je svojo debitantsko stvaritev predstavil na lanskem Sundancu. Stewartova je mlada vojakinja Amy Cole, ki se pripravlja na odhod v Irak, a na koncu pristane v vlogi paznice v Guantanamu. Tam so že pred osmimi leti pripeljali Alija, ki so ga ameriški obveščevalci nedolgo po 11. septembru prejeli v Nemčiji. Vojakinja Cole se mora hitro privaditi na pravila službe in novo okolje. Med drugim mora razumeti, zakaj so ljudje v celicah priporniki in ne zaporniki, prijateljski odnosi s kolegi in nadrejenimi pa lahko samo olajšajo njeno delo in zmanjšajo stres. Novinka sprva sledi zgled soborcev, ter se poskuša povsem distancirati od zapornikov. A ko zavrne narednika, ki poskuša njun odnos izkoristiti za potešitev svo

Aljaž Selinšek - 8 (poezija)

Trubarjeva hiša literature, 5. marec 2015 ― Aljaž Selinšek je profesor zgodovine in filozofije. 6. 1. 1983 se je rodil na Ptuju, kjer tudi živi. Po končani gimnaziji se je v šolskem letu 2002/2003 vpisal na Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru (sedaj filozofska fakulteta) na dvopredmetni študij zgodovine in filozofije. Leta 2009 je diplomiral z odliko pod mentorstvom dr. Matjaža Klemenčiča in dr. Nenada Miščeviča z diplomsko nalogo z naslovom »Konstitucionalizem in rojstvo ameriške republike«. Trenutno se ukvarja z doktorsko disertacijo, saj se je leta 2009 vpisal na doktorski študijski program na Filozofski fakulteti v Mariboru, kjer proučuje sodobno zgodovino, natančneje SLS v obdobju prve Jugoslavije. Zaposlen je na Osnovni šoli Ljudski vrt, kjer opravlja delo učitelja zgodovine in domovinske in državljanske kulture in etike. Med študijem je redno objavljal članke v študentskem in akademskem časopisu Katedra in prirejal filmske retrospektive. S poezijo se ukvarja od gimnazijskih let, saj je prepričan, da se zraven filozofije tudi poetično izražanje lahko tesno približa resnici. Cesar Vallejo in Octavio Paz predstavljata dve figuri, ki zmeraj znova oblikujeta njegov navdih in ustvarjalno žilico.

What We Do in the Shadows (2014)

Filmski kotiček, 27. februar 2015 ― Slovenski naslov: Kaj počnemo v mrakuDržava: Nova Zelandija, ZDALeto: 2014Žanri: Komedija, GrozljivkaDolžina: 86', Imdb Režija: Jemaine Clement, Taika WaititiScenarij: Jemaine Clement, Taika WaititiIgrajo: Jemaine Clement, Taika Waititi, Jonathan Brugh, Cori Gonzalez-Macuer, Stu Rutherford, Jackie Van Beek, Ben Fransham What We Do in the Shadows je eno izmed najbolj prijetnih komičnih presenečenj preteklega leta. Ta izjemno zabaven filmček iz Nove Zelandije je od lanskoletne premiere na festivalu Sundance pritegnil nemalo pozornosti, odzivi večine ocenjevalcev pa so bili izrazito pozitivni. Za filmom stoji novozelandska skupina komikov z Jemainom Clementom in Taiko Waititijem na čelu, ki sta celovečerec razvila iz njunega kratkega filma, posnetega pred natanko desetimi leti. Waititi je v deželi Kiwijev znano ime, ki je podpisal režijo dveh velikih lokalnih hitov, ki sta bila opažena tudi izven meja njegove domovine. Prvenec Eagle vs Shark (2007) so zavrteli na festivalu Sundance, o komični drami Boy (2010) pa sem na tem mestu nekje na začetku mojega bloganja že poročal. Življenje s sostanovalci v hišah in stanovanjih je običajna praksa v večjih mestih. V hiši, ki stoji sredi novozelandske prestolnice Wellington živijo štirje posebni prijatelji, od katerih ne bi pričakovali reševanja stanovanjskega vprašanja na takšen način. Jasno je, da račun za elektriko in ostale stanovanjske stroške veliko lažje plačamo, če se račun razdeli na štiri dele, precej lažje se opravijo tudi večja vzdrževalna dela, kot je menjava strehe in podobno. Življenje s sostanovalci je navadno kratkoročna rešitev, vendar pogled v rojstne listine dotičnih sostanovalcev močno relativizira časovno komponento, oziroma časovno percepcijo kratkoročnosti. Zakaj? Zato ker so protagonisti naše zgodbe vampirji. Najmlajši med njimi je Deacon, ki šteje rosnih 183 let, njegov malce starejši prijatelj Viago je zbral že 379 pomladi, a kljub temu še vedno ni niti blizu Vladislavu in njegovimi 862-imi le

Novice

zadetki za Dve domovini

O očeh in malarjih

31. Druga godba III

Sodelujte na videokonferenci »Učenje brez meja« (28. 5. 2015)

Slovensko gospodarstvo po volji Evropske komisije

Transparentnost lobiranja po slovensko

Dame in gospodje: Miroslav Krleža!

Sodomija ter druge dobre in slabe novice

SAMO KUTIN: Plovilo

Švastarnica

Švastarnica

Kassé Mady Diabaté: Kiriké

Camp X-Ray (2014)

Aljaž Selinšek - 8 (poezija)

Mladinsko gostuje v Baskiji

What We Do in the Shadows (2014)