Radio Študent, 16. december 2015 ― Če za nekatere avtorje velja, da po uspehu prvega izstrelka v areno v drugo sledi slabši met, to ne velja za Nino Rajić Kranjac. Dasiravno v gledališkem listu izlije refleksijo mukotrpnega iskanja tega drugega meta, ob tem pa poleg režijske pokaže še nekaj besedne žilice. S predstavo Zborovanje ptic, sicer njeno magistrsko nalogo, ji je uspelo upravičiti Šelihovo nagrado s Tedna slovenske drame za svojo diplomsko delo, režijo predstave Simone Semenič, 1981. Še več, morda že kliče po naslednji. V vsakem primeru in vseh ozirih pa je pokazala tudi že izdelano senzibilnost, kako zbrati okoli sebe pravo ekipo ustvarjalcev, ob kateri se izkaže, kaj zmore mlada uprizoritvena scena. Predstava je nastala v okviru rezidenčnega programa Gledališča Glej, režiserka pa je s sodelavci efektivno izrabila same lastnosti majhnega in intimnega stebrnega prostora. Znotraj produkcijskih pogojev, kot jih Glej nudi, gre za celostno prepričljivo speljan projekt. Scena je delo arhitekta Aleksandra Vujovića z nekaj elementarnimi, a humorno domiselnimi rekviziti. Zlasti s pokritostjo celotnega poda s perzijskimi preprogami prispeva k možnosti bolj intimne atmosfere gledališke izkušnje. Ta intima je bila med drugim omejena na 24 gledalcev. Zaokrožanje na bazično, a izvirno scenografijo učinka celote ne osiromaši, ampak povsem spretno podpira razgibano intenziteto telesnosti igre. Zborovanje ptic je Jean-Claud Carrièrjeva posodobljena dramatizacija pesnitve iz 12. stoletja, ki jo je spisal perzijski sufi Farid ud-Din Attar; pred leti pa se jo je v produkciji SNG Maribor lotil tudi Jernej Lorenci. Ptice so se zbrale, da bi si poiskale kralja in vodstvo na poti očiščenja do misteričnega Simorgha prevzame Smrdokavra. V tej vlogi posebej briljira Benjamin Krnetić, kot nekakšen guru z lenonkami, lanenim reklcem in pisano ruto. Kot pretkan modrec jih sprovocira iz njihove zacementirane cone udobja, mnoge po poti pomrejo ali obupajo, cilj doseže pičlih trideset. Tudi preostala zasedba -