Radio Študent,
23. oktober 2016
―
»Vsakdo se zaveda, da je življenje parodično in da mu primanjkuje interpretacije.
Tako je svinec parodija zlata. Zrak je parodija vode. Možgani so parodija ekvatorja. Koitus je parodija zločina.«
Bataille ne bi mogel biti bolj jasen in postopka nam ne bi mogel razgrniti bolj transparentno. Bataille parodira. Parodira umetnost, parodira filozofijo, parodira religijo, parodira politiko, parodira življenje, parodira transgresijo, parodira anus, parodira sonce, parodira smisel, parodira govorico … »In ko kričim JAZ SEM SONCE, se pojavi neka celovita erekcija, kajti glagol biti je sredstvo ljubezenske mrzlice«.
Na nek način počne Athey podobno. Iz anusa, obdanega s tetoviranimi sončnimi žarki, najprej počasi izvleče biserno ogrlico. Nakar si preko kavljev, zabodenih v kožo, v aktu samo-inavguracije na glavo pripne krono, tako da mu krona obraz groteskno zategne. Potem si nališpa obraz. Kar še sledi, je analna samo-penetracija z dildom, pripetim na čevelj s peto na njegovi nogi.
To je objekt meseca oktobra 2016 na Radiu Študent, objekt oddaje, katere metodološko pravilo narekuje teoretsko seciranje zgolj enega umetniškega objekta; vse to pa z namenom, da bi se pod plastjo spihanega zgodovinskega prahu spodbudil, če že ne kar zgodil, reproduktivni koitus preteklosti in prihodnosti.
Pravzaprav pa objekt ni eden, temveč sta dva. Ali pa je eden, razcepljen na dva. Toda ni razcepljen, kajti reči, da je razcepljen, bi bilo teoretsko in zgodovinsko povsem napačno. Prej bi lahko rekli, da je objekt zavzel različne medijske manifestacije. Pa vendar, objekt sploh ni eden, razen če bi to bil anus. In na nek način dejansko to je anus. Ki pa vse prej kot da izraža totalnost in enotnost.
Se pravi, leta 1927 je Georges Bataille napisal tekst Solarni anus, dobrih šestdeset let kasneje, leta 1998 pa je Ron Athey, skličujoč se na Bataillev tekst, uprizoril uvodoma opisani performans z istoimenskim naslovom: Solarni anus.
Ker smo v oddaji Objekt meseca
