Radio Študent, 2. maj 2016 ― Zgodovina avtentične čudnosti ameriškega neodvisnega filma je dolga in kompleksna, a za potrebe tokratne edicije oddaje Temna zvezda lahko prejšnje stoletje prevrtimo. Tako preko prelomnega Cassavetesa, preko zgodnjih grozljivk, t. i. polnočnih filmov, festivala Sundance in časa resnega preboja neodvisnega filma v devetdesetih skočimo do začetka prejšnjega desetletja. V času, ko se je zdel ameriški neodvisni film že vsrkan v dobičkonosnejši svet Hollywooda, je indie scena namreč dobila nov, dokaj obroben, a tudi relevanten in inovativen odvod. Govorili bomo o gibanju mumblecore, o naturalističnih low-budget filmih, ki se večinoma osredotočajo na razmerja mladih odraslih, ki so načeloma izobraženi, a nepripravljeni odrasti. Gre za majhne pripovedi o vsakdanjih temah, večinoma sestavljenih iz dolgih, pogosto improviziranih dialogov, pa čeprav njihovi protagonisti niti ne znajo najbolje ubesediti tistega, kar mislijo, ker niti ne vedo točno, kaj mislijo. Ker so mladi in zmedeni in je življenje zapleteno. Z zapleti vsakdana ti filmi sami po sebi ne odstopajo od mnogih mainstream primerkov, a jih od slednjih oddalji že stremljenje k iskrenosti in neizumetničenosti prikaza. Medtem ko Hollywood običajno skrbi, da si od neprijetnih tematik oddahnemo, nas mumblecore angažira in postavlja ogledalo našim brezciljnim dnem. Pripovedi so tu večinoma res linearne, a tudi zelo odprte, brez jasnih prelomnic, brez srečnih koncev, pogosto sploh brez koncev. O pomenu te scene rada razmišlja tudi filmska kritičarka in podcasterka Bojana Bregar: Izjava Gre torej za izdelke dokaj samosvojih avtorjev, ki so v ameriški film vnesli precej svežine, a skozi zamegljene leče svojih poceni kamer gotovo ne bi videli tako daleč, če ne bi stali na ramenih skromnih velikanov ameriške neodvisne scene. Poleg skoraj dokumentarističnih in dialogov polnih filmov Johna Cassavetesa, med katerimi v ta kontekst najbolj očitno spada Shadows, se v liniji neodvisnega ameriškega filma ponuja še