Radio Študent, 28. januar 2017 ― Channel Zero, 27.1.2017   V petek se je v Channel Zeru na Metelkovi zgodil prvi koncert novega cikla dogodkov, ki sliši na ime Level Up. Prvi koncert sta otvorili dve relativno mladi skupini iz različnih polj trših glasb - novomeška zasedba Kormorana kot odgovor na ameriške puščavske psihedelike z največjim zelenim vrhom v žepu in italijanski težaki brass metala Ottone Pesante. Podgurska Kormorana ni novo ime na naših valovih. Sploh v zadnjem času, ko trio nakazuje zametke prihajajočega prvenca z dvema svežima singloma. Že v afterpartyju iz leta 2015 nam je zasedba stregla z nizko stoner, doom in psihedelično obarvano zmesjo, ki bazira na jammanju in počasnejših riffih. Zasanjan in okajen pristop do sestavljanja komadov se je vil skozi celoten nastop. Čistejši in tišji kitarski deli pogosto narekujejo tok komadom, ki se razvijajo do objestne distorzije debelega basa in masivnega bobna. Aranžersko zelo poenostavljene linije zadonijo ob večkratnem ponavljanju riffa, škoda le, da se detajli pogosto skrijejo za mastnim kitarskim fuzzom. Nastop Kormorane je bil sestavljen večinoma iz instrumentalnih pesmi, od agresivnejših in hitrejših do minimalističnih in težkih blodenj. Dejstvo pa je, da je trio najmočnejši prav z vokalom, ki s svojim bevskajočim načinom podajanja besed hitro dobi prepoznavnost že v sami ritmiki. Več takšnih komadov bi vendarle močno skoncentriralo potek njihovih nastopov, kar so dokazali že s ponovljenim singlom Črna sivka, s katerim so tudi zaključili svoj nastop. Italijanski trio Ottone Pesante obstaja le leto in pol, v tem času pa se lahko pohvali z istoimenskim ep-jem in minulega novembra izdanim dolgometražcem Brassphemy Set In Stone. Definitivno nov v združevanju pozavne, trobente in bobnov v ekstremne metalske vode, se trio kljub jazz in klasični izobrazbi naslanja na metalsko ozadje, ki je zakrivilo nastanek benda. V svojih delovnih oblekah so Ottone Pesante, po domače težka medenina, zasedli svoje »šiht« pozicije in sledila

Radio Študent, 28. januar 2017 ― Duh hodi po Evropi, duh komunizma. Super. Prikazni so epik. Ampak težava za nas se začne, ko je ta duh pregnan; ko eksorcizmi uspejo in je družbeno telo zopet zdravo in rešeno ideje, ki ga je obsedala in grozila, da ga pogubi; ko je porušen zid, za katerim naj bi prežala prikazen, in se izkaže, da se ta niti tam že dolgo ne prikazuje več. Ko je duh komunizma prenehal strašiti in je vse kazalo, da se ne bo več pojavil, še več, ko je izgledalo, da so vse prerokbe o neizbežnosti skorajšnje prevlade komunizma lažne in da se je orožje proletariata - teorija Marxa, Engelsa, Lenina, Stalina, Maa in Hoxhe, - zlomilo na konkretni zgodovinski realnosti; ko je prikazen upanja, ki je premikala delavske mase, izginila, je miljone militantov, ki so prej sestavljali njeno telo, le nemočno opazovalo njen razkroj in zrušenja sveta, ki so ga gradili. Večina jih ni prenesla te izgube, odzvali so se na klice države; v imenu katere od njenih parol, najraje svobode ali človekovih pravic, so razglasili svoje prejšnje življenje za mladostniško zablodo in postali termidorjevci, ogabni izdajalski liki, ki danes zasedajo najbolj ugledne kulturniške, intelektualne in parlamentarne položaje. V drugih, zrcalnem nasprotju termidorjevcev, pa se je duh tako dokončno utelesil, da njegovega izginotja in izginotja sveta, ki so ga zgradili s svojim delom, niso mogli preživeti. Tak primer je Erich Honecker, človek, ki je enainsedemdeset let svojega življenja gradil nov svet. Ko je rak kapitalizma uničil njegovo delo, je raku kmalu podleglo tudi njegovo telo, ki pa je do smrti ostalo zvesto resnici dogodka. Honecker, ki je kot poslednji militant, zavezan resnici, pričal uničenju sveta, ki so ga milijoni pripravljali in gradili sto let, je tako najbolj tragična figura dvajsetega stoletja. A danes bomo govorili o tretji možnosti - poti, ki jo je v brezupu po izginotju prikazni komunizma ubral Øystein Aarseth, legendarni kitarist skupine Mayhem in oče gibanja black metala (sicer pa tudi