Radio Študent, 15. april 2016 ― Na odru Mini teatra se premierno uprizarja Esej o slepoti. Temo slepote, ki kot kakšna božja kazen udari po naključnih prebivalcih neznanega mesta, je obdelal Nobelov nagrajenec, portugalski pisatelj Jose Saramago. Slepota je v pričujočem romanu bolezen, pravzaprav epidemija, kateri ni znan ne vzrok ne potek, z njo pa se morajo spopasti prav vsi prebivalci, bodisi kot družba bodisi kot posamezniki. Posledice izgube enega bolj pomembnih čutil so za civiliziranost skorajda uničujoče, saj se v ljudeh prebudijo najnižji nagoni, ki porodijo vrsto osebnih tragedij. V romanu sicer ni niti enega osebnega imena, temveč so liki poimenovani po situacijah, v katerih smo jih spoznali oziroma po poklicih, ki jih opravljajo, tako problematizira predvsem vprašanje človekove narave. Kot pravi režiser prve slovenske odrske adaptacije tega slavnega romana Alen Prošić, je ključna kvaliteta romana način, na katerega avtor podaja zgodbo, v kateri se zastavljajo vprašanja tako etike, politike, družbenih razmerij kot tudi neprijetne plati človekovega značaja. Prošić se je posledično odločil za monološko formo solo performansa, pozicijo pripovedovalca in uprizoritvenega interpreta pa je zaupal igralcu Juretu Henigmanu. Izjava Zanimalo nas je tudi, na katero plast romana se je fokusiral, na motiv slepote, ki ljudi doleti kot usoda, na razkroj družbe in politike ali na čustveno plast romana? Izjava   Na priljubljenem družabnem omrežju pa smo naleteli na vabilo k ogledu ilustracij, navezanih na temo hashtag foodporn. »Ali hrani lahko pripišemo atribut pornografskega, se je vprašal ustvarjalec Rok Roudi, ko je zasledil, da se hashtag foodporn pojavi več kot 86-milijonkrat na drugem priljubljenem družabnem omrežju«. Ta podatek ga je inspiriral za serijo risb, na katerih se prepletajo seksualni simboli in profani prikazi hrane. Govori Alenka K., organizatorica oziroma pobudnica pričujoče razstave, ki se drevi ob 20.00 odpira v Kreativnem centru Šiška. Izjava   In še en

g - zin, 7. avgust 2015 ―     Umetniški kolektiv Numokk, pod okriljem mladih kreativk Zale Kalan in Lee Zupančič, se predstavlja v galeriji Layerjeve hiše (Stolp Škrlovec) z razstavo Humanimal. Avtorici, ki vzajemno ustvarjata predstavljene risbe, ilustracije, knjigo umetnika, sliko, skulpturo ter film, na razstavi kot črno-belo nit povezujeta ljudi in živali, ki prehajajo tudi v nadrealistične like ponavadi s človeškimi telesi ter živalskimi glavami in udi. Risbe ter računalniški printi so izrazito dvodimenzionalno grafično izraženi, pri čemer prednjačijo črne ploskovne oziroma črno bele linijsko izrisane figure z vsakdanjimi predmeti, ki se povezujejo z dvodimenzionalnimi črno-belimi ter barvnimi predmeti v ozadju – ti predmeti so stilizirani kot osnovni liki: (o)krog(li) mesec, trikotni(k) magic beam, pravokotni(k) tepih oziroma zid ipd. Risbam so ponavadi dodani na prvi pogled nedoločljivi predmeti oziroma deli teles na koncu katerih je ponavadi roka, ki so tudi ustvarjeni iz sestavljenih likov trikotnikov, kvadratov, pravokotnikov ter črtnih vzorcev. Risbe obvladuje natančna in sproščena linijska risba na sivkastem kartonskem recikliranem ozadju. Pomemben element pa so na risbah zapisane besede, ki se v svoji večpomenskosti prenašajo v likovno polje (npr: zapis nudeljc na plaži ter upodobljeni goli lik na brisački z neizrazitim petim udom, ki se pari na soncu …).       Iz nabora Numokk likov sta avtorici ustvarili krajši animirani film, kjer se posamezni živalski ali človeški karakterji v centralni postavitvi spreminjajo v druge med sebi lastnim gibanjem in delovanjem (slon šprica vodo …). Razstavo zaokroža iz blaga narejeni kip človeka-volka (lahko bi bil npr. Wolflovc), ki naslonjen na steber čaka, da se obiskovalci na njem likovno izrazijo z risanjem tattooja s priloženim črnim flomastrom.         Svet, v katerem živijo predstavljeni liki je svet, v katerem ne dobivajo živali človeških lastnosti niti niso ljudje tisti, ki so jim upodobljene njihove živalske – skupek njihovih izgledov