Radio Študent, 6. december 2016 ― CoFestival je izrasel iz sklepnih produkcij izobraževalnega cikla Nomad Dance Academy pod skupnim naslovom Kratki rezi, ki je potekal med letoma 2008 in 2010 v Ljubljani. Leta 2011 se je ekipa odločila, da tvorbo, ki je že spontano prešla v festivalsko obliko, preimenuje v festival Pleskavica, s katero so skušali začrtati specifičen način participatornega in inkluzivnega ustvarjanja festivalskega programa na obnebju resnih finančnih rezov. Leta 2012 se je zaradi simptomatičnega pešanja finančne kondicije povezalo več festivalov in mednarodnih programov: Pleskavica, Ukrep, festival plesnih perspektiv, mreža EDN z evropskim projektom Modul Dance in regijska mreža Nomad Dance Academy. Kljubovalno so začrtali festivalsko politiko v edini mednarodni sodobnoplesni festival pri nas. Na spletni strani zapišejo: »Vsebinsko in finančno smo v teh letih naredili programski in produkcijski čudež«. To velja še toliko bolj, če pomislimo na zadnje rezultate javnega sofinanciranja, ki so ob odsotnosti strokovnih kriterijev, ignoriranju strokovne javnosti ter netransparentnem in šibkem obrazložitvenem stroju zaštartali izbris sodobnoplesne umetniške prakse in njene scene. Morda ne zaštartali, temveč nadaljevali. Sodobnoplesna scena namreč že nekaj let deluje na meji (ne)vidnega, na robu med profesionalizmom in amaterizmom, brez institucionalnega zaledja in brez zagotovljene kontinuitete dela. Na tem mestu pa le spomnimo na nekatere poskuse, ki so se zgostili v letu 2011, ko so si akterji dotične scene - med glavnimi pobudniki so bili tudi iniciatoji CoFestivala - prizadevali vzpostaviti Slovensko plesno mrežo, revitalizirati Društvo za sodobni ples Slovenije in vzpostaviti novi nacionalni Center sodobnih plesnih umetnosti – ki je zaživel le za slaba dva meseca in je bil ob menjavi vlade v začetku leta 2012 neslavno ukinjen. Naj še dodamo, da kulturna politika s predlogom zakona o scenskih umetnostih, o katerem je razpravljala na zadnji seji Nacionalnega sveta za kulturo